Pepca in Johanca – bizoviški perici; Ob dnevu žena – 8. marec

Moji babici sta prihajali iz različnih socialnih okolij. Tista, ki je živela v Mariboru, in sem ji pravil mariborska mama, je prihajala iz skromnih razmer, in v življenju ji ni bilo prav nič prizanešeno. Druga, ptujska mama, ki je živela v Ptuju[1], pa je prihajala iz urejenega, finančno zelo dobro stoječega okolja. Na začetku druge svetovne vojne se je tudi njej čez noč podrl urejeni svet. Kadar sem bil pri njej na obisku, sem se znova in znova spraševal, zakaj ima vso perilo, od robčkov do velikih lanenih rjuh, v kotih umetelno izvezene inicialke. Pri starejših kosih perila, ki so izvirale iz njene dote, so bile to inicialke VH, na nekoliko mlajših kosih pa inicialke VB. Šele čez čas se mi je posvetilo, da je to zaradi tega, ker so njeno perilo pred drugo svetovno vojno prale perice, ki so ga odnašale iz hiše ter ga prale po okoliških potokih. S pomočjo všitih inicialk je bilo mogoče prepoznati lastništvo perila in med pranjem ga je bilo tudi težje zamešati z drugimi kosi.

Obe babici sta po drugi svetovni vojni morali družinsko perilo prati sami. Zelo dobro se še spomnim velikih valovitih nerjavečih kovinskih plošč, obitih z lesom, ki so nekoč služile za drgnjenje perila, pri nas otrocih pa so zbujale navdušenje, ker so v kombinaciji z leseno kuhalnico proizvajale »čudovite« zvoke. Morda še bolj kot ta priprava pa so mi v spominu ostali velikih lonci, v katerih se je na štedilnikih kuhalo belo perilo. Pogosto ure in ure dolgo. Vse to je bilo na skrbi mojih babic in na začetku sedemdesetih let 20. stoletja tudi na ramenih moje mame.

Slika 1: Perici ob potoku – reprodukcija slike Antona Koželja iz leta 1898. (Vir: Dom in svet 1898, 11/10 – Digitalna knjižnica Slovenije; NUK)

Danes, ko zna pralni stroj uporabljati že vsak pismen dedec in mora pri tem vedeti le to, da belo in barvasto perilo ne gresta skupaj, si skorajda ne moremo več predstavljati, koliko dela je bilo potrebnega, da se je v družinah opralo perilo in kako zahtevno ter naporno je bilo. To delo so opravljale ženske. V materialno slabše stoječih družinah so bile to mame, hčere in babice, tam pa, kjer so si to lahko privoščili, so za ta namen najemali perice. Nekatere med njimi so to delo opravljale priložnostno, druge pa so delo osvojile kot obrt in tako preživljale sebe in družino. Okoli večjih mest so se za takšno delo specializirale posamezne vasi, drugod so bila organizirana bolj stihijsko.

Na prvi pogled se zdi, da ima delo peric v preteklosti le še spominsko etnološko obeležje, saj ga je spremljalo mnogo običajev. Ne glede na to pa nam vpogled v značilnosti tega dela nudi mnogo več. Govori nam o naravi in strukturi nekdanjega ženskega dela ter posredno tudi o enakopravnosti med spoloma. Vzdrževanje higiene in zagotavljanje pitne vode je v globalnem merilu še danes predvsem v domeni žensk. Mednarodne organizacije in tudi cilji trajnostnega razvoja opozarjajo, da je strukturo vsakdanjega ženskega dela, prav v povezavi z vodo in dostopom do nje, treba spremeniti. Številne ženske, od deklic pa do zrelih žena, zaradi skrbi za vodo in zaradi zagotavljanja osnovnih higienskih pogojev v družinah ne morejo razviti svojih potencialov. Še ne dolgo tega smo imeli podobne razmere tudi pri nas v Sloveniji. Vsem dobro znani mednarodni dan žena 8. marec je priložnost, da se spomnimo tudi na te z vodo povezane vidike ženskega dela.

Slika 2: Perica ob Obrhu na Loškem potoku na Notranjskem. (vir: Wikipedia)

Delo peric in pranje perila kot posebne obrti je najbolje dokumentirano in raziskano na območju Ljubljane ter njene okolice. V novejšem času so se tej problematiki posvečale zlasti raziskovalke ženskega dela, veliko zapisov o tej obrti pa je ohranjenih tudi v časopisju izpred druge svetovne vojne. Največ peric je prihajalo iz vasi Bizovik na vzhodu Ljubljane, poleg tega so perice, ki so delale v Ljubljani, prihajale še iz Štepanje vasi, Dravelj, Kosez, Šiške in Hrušice. V nekaterih primerih so se v bogatejših hišah naselile tudi perice iz drugih, bolj oddaljenih krajev po Sloveniji.

Slika 3: Jožef Petkovšek (1861-1898) – Perice ob Ljubljanici, 1886 (olje na platnu, hrani Narodna galerija Ljubljana).

Oglejmo si, kaj je o pericah zapisal novinar časnika Jutro leta 1939[2]: »Dobro uro hoda od šempetrske cerkve proti Kodeljevemu, nato še skozi Štepanjo vas in proti Sostremu leži pod Golovcem vas Bizovik. Skozi njo priteče izpod gričev bližnjega Golovca potoček, ki se izteka v Ljubljanico. Ta je zlata žila, ki preživlja prebivalce vse leto. Iz njega zajemajo pridne roke zaslužek in nihče ne pomni, da je bilo tam kdaj drugače. Potok nima v sebi zlatih zrn, pa tudi ne školjk z diamantnimi biseri, temveč trebi in čisti vso Ljubljano. Tu bivajo pridne perice, ki ob potoku čofotajo, da se razlega čof, čof daleč naokrog. Po griču in ravnini pa so razpeti navzkriž drogovi in vrvi, da se na njih v vetru vije in pregiba brez števila kosov belega perila. V ponedeljek pa se pomika proti Ljubljani dolga rajda voz, polni so velikih cul, v katerih je že očejeno in posušeno perilo.«

Najbolje je bila dejavnost peric organizirana med prvo in drugo svetovno vojno, po drugi svetovni vojni pa je postopoma zamrla. Vzrokov za to je bilo več, najprej so njihovo delo postopoma otežile mestne oblasti, ki so prepovedale vstop konjskih vpreg in različnih vozičkov v mesto, glavni udarec tej dejavnosti pa so prizadejale izboljšane socialne razmere in pralni stroji, zaradi česar potrebe po tako organiziranem pranju ni bilo več.

Slika 4: Perica na cizi pelje perilo. (Vir: Jutro 9. 12. 1940 – Digitalna knjižnica Slovenije; NUK)

V časopisnih člankih so ohranjeni tudi opisi tega, kako je potekal delovni teden peric. Tudi v tem primeru nam časopis Jutro[3] ponuja zanimive opise: »V torek vstanejo ženske pri hiši že v ranem jutru, kajti v torek se žehta prične. Najprej je treba perilo porazdeliti, belo perilo posebej, barvasto posebej. Barvastemu perilu rečejo »plavina«. Tako prebrano perilo namočijo v čebrih in na vrsti je delo pri pralnih kotlih. Na rjuho natresejo svežega pepela, napravijo lug, ga zavro in vreli lug precede skozi pepel osemkrat ali devetkrat. Del peric žehta belo perilo, ostale gredo plavino prat h vodi. Takrat je velika reč po vsej Hrušici, Bizoviku, po Dolini, po Nazaretu kakor se imenujeta dve dolinici. Ob potočkih in ob bajerjih so zabili že kdo ve kdaj prej kole, po dva in dva. Počez prebite deske predstavljajo pralne plohe, ki imajo po večini še streho, da dež ne zmoti dela pridnih peric. Vsaka zasede svoj ploh, potem, ko je težko znosila težke, zvrhane škafe mokrega perila k vodi. Pik, pok, se pričenja. Osem peric, spretne, udelane roke vihtijo težke rjuhe, po plohih ovijajo, ožemajo, izpirajo, mencajo. Materam pomagajo osemletna, desetletna dekletca, od rane mladosti pa do pozne starosti služijo pralnemu plohu pridne roke.«

Delo peric je bilo zelo težko, ker je potekalo ne glede na vremenske razmere in ne glede na letni čas. Poleg socialnih razmer, zaradi katerih so ženske morale opravljati to delo, so nanj in na njegovo lokacijo vplivale tudi naravne danosti območja, na katerem je potekalo. Številna pričevanja govorijo o tem, kako je bila dejavnost pranja perila v Bizoviku razvita že pred stoletji. Ta obrt je izpričana že vsaj od polovice 17. stoletja dalje. Toda zakaj, bolj kot drugod, prav v Bizoviku? Zakaj je iz Bizovika prihajalo skoraj 70 % vseh ljubljanskih peric? Pod vasjo Orle izpod Golovca izvira potok, ki ga novejši viri imenujejo Bizoviški potok, starejši pa Meja ali Mejica. Potok teče skozi celoten Bizovik in se izliva v Ljubljanico pri Studencu. Kadar je pretok v sušnih poletnih mesecih upadel, so se perice preselile v njegov zgornji tok, če pa je povsem presahnil, so prale v Ljubljanici. Pozimi je potok pogosto zamrznil in da bi perice lahko prišle do vode v strugi, so morale vsako jutro razbiti led. Pri tem so jim zjutraj pred odhodom na delo pogosto pomagali moški.

Prispevno območje Bizoviškega potoka se nahaja na območju Golovca, ki ga sestavljajo karbonsko permske kamnine, med njimi peščenjaki, meljevci in glinavci. To so kamnine, ki ne tvorijo izdatnejših vodonosnikov. Zaradi tega na tem območju ni večjih izvirov, temveč veliko majhnih s plitvim napajanjem tik pod površjem, ki bi jih najlažje prepoznali kot močila. Iz teh se voda izceja tu in tam ter napolni strugo potoka. A to je tudi vzrok, zakaj v sušnih obdobjih v potoku ni veliko vode, ali pa ta povsem presahne. Podobne razmere so prisotne tudi pozimi. Ob nizkem pretoku je voda zastajala, ob nizkih temperaturah zraka pa še zmrzovala. Poleg tega ima voda, ki odteka z območja Golovca, še neko drugo, za pranje perila zelo pomembno lastnost. Voda je mehka, zaradi česar se perilo bolje opere. V kamninah karbonsko permskih plasti kot mineral prevladuje predvsem kremen, ki je v vodi zelo slabo topen mineral. Zaradi tega voda, ki priteka s takšnih območij, ni nikoli trda. Visoka trdota vode je posledica prisotnosti raztopljenih karbonatnih mineralov, ker pa karbonatno ravnotežje predstavlja zelo dober in učinkovit pufer okoli nevtralnega območja pH, je s takšno vodo veliko težje doseči nekoliko bolj bazične pogoje, ki omogočajo lažje in bolj učinkovito pranje perila.

Slika 5: Bizoviški perici Pepca in Johanca v upodobitvi avtorskega tandema Borisa Kobeta in Zdenka Kalina na lokaciji Stari trg 5 v Ljubljani. (foto: Mihael Brenčič)

Na podlagi poznavanja naravnih danosti lahko torej predpostavimo, da se je dejavnost pranja perila na območju Bizovika razvila tudi zaradi njih, in ne le zaradi socialno družbenih razmer, ki so vladale na tem predmestnem območju Ljubljane; to je zaradi velikih kajžarskih družin, kjer je prišel vsak zaslužek še kako zelo prav.

Večini današnjih Ljubljančanov je zgodovina peric iz Bizovika in celotna zgodovina higiene v mestu povsem neznana. Kljub temu imamo v mestu o tem ohranjenih kar nekaj prič. Mednje sodi zanimiva kiparska plastika. Arhitekt Boris Kobe je ob pomoči kiparja Zdenka Kalina pericam postavil svojevrsten spomenik. Na Starem trgu ob ozkem hodniku, ki danes vodi do lokala s kavo (Stari trg 5), stojita Pepca in Johanca, perici, vsaka s svojim »punklnom« perila na glavi.

Prof. dr. Mihael Brenčič

[1] V slovenščini se je uveljavila izjema, da pišemo na primer »Mi gremo na Ptuj.«, vendar smo doma vedno šli »v Ptuj« in nikoli »na Ptuj«. Moj oče, rojen Ptujčan, je to vedno pojasnjeval z dejstvom, da so pravi meščani, ki so živeli v mestu, vedno uporabljali le zvezo »v Ptuj«, okoličani pa le »na Ptuj«. In ker naša hiša še vedno stoji v strogem centru Ptuja, še vedno hodim »v Ptuj«. Naj tako ostane tudi v tem zapisu.

[2] Jutro, 13. decembra 1938 – Dekleta, ki skrbe za snago Ljubljančanov.

[3] Jutro, 16. oktober 1939 – V Bizoviku – pralnici Ljubljane.

_____________________________________________________________

[1] V slovenščini se je uveljavila izjema, da pišemo na primer »Mi gremo na Ptuj.«, vendar smo doma vedno šli »v Ptuj« in nikoli »na Ptuj«. Moj oče, rojen Ptujčan, je to vedno pojasnjeval z dejstvom, da so pravi meščani, ki so živeli v mestu, vedno uporabljali le zvezo »v Ptuj«, okoličani pa le »na Ptuj«. In ker naša hiša še vedno stoji v strogem centru Ptuja, še vedno hodim »v Ptuj«. Naj tako ostane tudi v tem zapisu.

[1] Jutro, 13. decembra 1938 – Dekleta, ki skrbe za snago Ljubljančanov.

[1] Jutro, 16. oktober 1939 – V Bizoviku – pralnici Ljubljane.