Gozd naš vsakdanji: Ob svetovnem dnevu gozdov – 21. marec
Kjerkoli v Sloveniji se ozreš naokoli, zagledaš gozd, če pa ravno ne vidiš gozda, pa zagotovo vidiš vsaj posamezno drevo. Gozd je tisti pokrajinski element, ki značilno zaznamuje skoraj vse slovenske pokrajine. In če se le za trenutek vprašamo, katera je prva asociacija v povezavi z gozdom, je pri mnogih izmed nas to voda. Vodo in gozd takoj, brez pomisleka, povežemo med seboj. Njuna povezava je samoumevna, zavedamo se, da ima gozd pomembno vlogo v lokalnem in globalnem vodnem krogu.
Vpliv vode na gozd je raznovrsten in je tesno prepleten z njegovimi številnimi funkcijami. Voda je ključna za metabolizem dreves in s tem za njihovo rast. Od tega je odvisna biotska pestrost, ki jo gozd skriva v sebi. Gozd je pomemben ponor toplogrednega plina CO2 in vir kisika, zato ima velik vpliv na podnebje. Gozd je pomemben za zaščito tal in skalne podlage pred erozijo, ki jo lahko na površini povzroči tekoča voda. Prav tako nas ščiti pred snežnimi in zemeljskimi plazovi, kjer je voda pri premikanju mas prav tako udeležena. Vloga gozda pri vodni bilanci nekega območja je tako velika, da ga moramo pri ocenah in preračunih vodnih količin upoštevati kot samostojen hidrološki dejavnik.
Slika 1: Reka Radovna se počasi prebija skozi poplavni gozd. (foto: Mihael Brenčič)
Ne smemo pozabiti, da je gozd kot vir surovin tudi pomemben ekonomski dejavnik, iz leta v leto pa vedno bolj postaja tudi turistična destinacija. Sodobni, trajnostno naravnani turizem, ki pa pogosto ni nič drugega kot običajen, na zeleno »prepleskan« potrošniški turizem, vedno pogosteje posega tudi vanj. Tudi vse to je, tako ali drugače, povezano s hidrološko vlogo gozda.
Ko nad gozdom prične deževati, kaplje najprej dosežejo drevesne krošnje. Vsakdo, ki se je pred dežjem že kdaj zatekel v gozd, ve, da se najprej zasliši škrebljanje dežnih kapelj po listju, in šele čez čas, če je intenziteta naliva večja in dežuje dlje časa, začnejo kaplje postopoma prodirati skozi krošnje ter močiti tla in nas pod njimi. Pojavu tovrstnega prestrezanja dežja in drugih padavin pravimo intercepcija. Po učinkovitosti prestrezanja padavin se drevesa med seboj zelo razlikujejo. Listavci prestrezajo manj padavin kot iglavci. Zaradi tega so gozdna tla, tam, kjer rastejo slednji, bolj suha. Z natančnimi meritvami bi lahko pokazali, da so razlike prisotne glede na starost in vrsto dreves.
Slika 2: Eden od izvirov Črne rečice pod Mežaklo. (foto: Mihael Brenčič)
Drevo v procesu rasti potrebuje vodo. Nekatera drevesa so prave »črpalke« za vodo, in s svojimi koreninami, preko debel in listov, vrnejo v ozračje velike količine vode. Tudi v tem primeru je količina v ozračje vrnjene vode odvisna od velikosti listne površine. Takšnemu procesu pravimo dihanje ali transpiracija. Če k temu procesu dodamo še izhlapevanje ali evaporacijo, ki je posledica zadrževanja vode na listih in na gozdnih tleh, ter oba procesa združimo skupaj, dobimo proces, ki ga v hidrologiji imenujemo evapotranspiracija. V naših krajih je ta na strnjenih gozdnih površinah odgovorna kar za tretjino do polovico vseh izgub padavin. Tega seveda ne smemo razumeti podobno kot izgubo v naših denarnicah ali v družinskem proračunu, čeprav takšno pojmovanje padavin ni daleč od ekonomističnega pogleda na vodo. Za izgube štejemo le tisti del padavin, ki po padcu na površje ne odteče v površinska ali podzemna vodna telesa, ampak se kot vodna para vrne nazaj v ozračje. Zaradi tega gozd deluje kot velikanska klimatska naprava. Na to funkcijo gozda vplivajo zračne temperature, višje kot so, več vode gozd porabi za svoje dihanje in več se je vrne v ozračje. Proces evapotranspiracije ima pomemben vpliv na celotno vodno bilanco območja, na gozdno klimo in na podnebne razmere.
Ponekod v Sloveniji opazujemo postopno upadanje pretokov vode v vodotokih. Časovni trendi pretokov kažejo na zmanjševanje pretočnih količin v strugah. Nenatančen opazovalec bi pomislil, da je zaradi sprememb podnebja na voljo manjša količina padavin, kar pa ne drži. Skupna letna količina padavin v Sloveniji za sedaj ostaja v okviru običajnih medletnih nihanj. Nesporno pa se postopoma viša temperatura ozračja, zaradi tega narašča tudi evapotranspiracija in ker to vodo porabi predvsem gozd, je posledično na razpolago manj vode za napajanje vodotokov. Ta učinek je zelo lepo viden na območju rek, ki se napajajo s krasa. Tam pa k temu pripomore še dodaten vzrok. Kraške pokrajine so bile v preteklosti povsem gole, sedaj pa jih, navkljub dokaj pogostim požarom, vedno bolj prerašča gozd, ki za svojo rast rabi vodo. Pred začetkom ponovne gozdne zarasti na golem kraškem površju, ki se je v Sloveniji začela v drugi polovici 20. stoletja, se je padavinska voda infiltrirala neposredno v tla. Zato je bilo nekoč tudi v izvirih in vodotokih več vode, sedaj pa se del te vode vrača v ozračje.
Slika 3: Gozd pogosto zavzame obvodne površine – Radensko polje. (foto Mihael Brenčič)
Gotovo ste že slišali za zaščitno vlogo gozda. Poznamo posebno kategorijo zaščitnih gozdov, ki ščitijo naselja pred plazovi, ali pa pobočja pred intenzivno erozijo. V takšnih gozdovih je potrebno gospodariti s posebno pazljivostjo. Gozd pa ima pomembno zaščitno vlogo tudi pri varovanju napajalnih zaledij virov pitne vode. Številni veliki vodovodni sistemi po svetu, pa tudi velika industrija ustekleničene vode, kot sta podjetji Danone in Nestle, so prepoznali pomen gozda za zaščito virov pitne vode. Zaradi tega sistematično odkupujejo gozdna zemljišča, ki ležijo na napajalnem zaledju njihovih vodnih virov. Poleg tega na zemljiščih, ki niso zaraščena z gozdom, spodbujajo pogozdovanje in naravno gozdno zarast. Gozd vpliva na vodno bilanco, varuje tla, vpliva na kemijsko stanje podzemne vode, predvsem pa, zaradi prisotnosti dreves, preprečuje mnoge potencialno škodljive dejavnosti za vodo.
Slika 4: Prelivni kraški izvir Lijak v Vipavski dolini, ki ob visokih vodah teče skozi gozd. (foto: Mihael Brenčič)
Mednarodni dan gozdov je eden najstarejših praznikov, ki so prepoznani s strani celotne Organizacije združenih narodov – OZN in njenih agencij. V okviru družine OZN je za gozdove zadolžena Organizacija za prehrano in kmetijstvo – FAO (ang. Food and Agriculture Organization) s sedežem v Rimu. Na njeno pobudo so ga kot mednarodni dan gozdov razglasili že novembra leta 1971, vendar so ga dolgo vrsto let, podobno kot mnoge druge, obeleževali le v okviru agencije. Ko je končno pričela dozorevati zavest, kako pomembni so gozdovi za blaženje podnebnih sprememb na globalni ravni, je Generalna skupščina OZN decembra 2012 ta dan razglasila tudi kot splošni mednarodni dan, vsako leto pa ga – tako kot velja za svetovni dan voda, opredeli še s posebnim geslom. Nekaj let nazaj, leta 2016, je bil dan gozdov posvečen gozdu in vodi, leta 2015 pa gozdu in spremembam klime. V letu 2023 je vodilno geslo: »Zdravi gozdovi za zdrave ljudi«.
Slika 5: Logotip letošnjega mednarodnega dneva gozdov z vodilnim geslom.
V Sloveniji težav s pogozdenostjo nimamo. Celo več, nekatere interesne skupine trdijo, da imamo gozda preveč. Prav tako številni menijo, da bi morali preprečiti nadaljnje zaraščanje kulturne krajine. Prebivalci mest smo zelo občutljivi na posege v urbane gozdove. Pravkar lahko burne odzive javnosti spremljamo pri strokovnih posegih v gozd na Rožniku, zelenih pljučih Ljubljane. Če pa pobrskamo še po nekoliko starejših medijskih objavah, bomo konfliktnih posegov v gozdove in urbana drevesa zasledili še več. Vsaj enkrat so v preteklosti zaradi tega zasedali odbori Državnega zbora. Zdi pa se, da smo poleg ljudi, ki jim gozdovi predstavljajo ekonomsko osnovo in vir preživetja, državljani nanje navezani predvsem estetsko in vizualno. Dojemamo jih zlasti kot rekreacijski prostor, manj pa se zavedamo njihovega širšega pomena ter tudi vpliva na vodne vire in njihovo zaščito. V prihodnje glejmo na gozdove tudi skozi ta očala!
prof. dr. Mihael Brenčič