SKIAH domači dogodki

Kjerkoli v Sloveniji se ozreš naokoli, zagledaš gozd, če pa ravno ne vidiš gozda, pa zagotovo vidiš vsaj posamezno drevo. Gozd je tisti pokrajinski element, ki značilno zaznamuje skoraj vse slovenske pokrajine. In če se le za trenutek vprašamo, katera je prva asociacija v povezavi z gozdom, je pri mnogih izmed nas to voda. Vodo in gozd takoj, brez pomisleka, povežemo med seboj. Njuna povezava je samoumevna, zavedamo se, da ima gozd pomembno vlogo v lokalnem in globalnem vodnem krogu.

Vpliv vode na gozd je raznovrsten in je tesno prepleten z njegovimi številnimi funkcijami. Voda je ključna za metabolizem dreves in s tem za njihovo rast. Od tega je odvisna biotska pestrost, ki jo gozd skriva v sebi. Gozd je pomemben ponor toplogrednega plina CO₂ in vir kisika, zato ima velik vpliv na podnebje. Gozd je pomemben za zaščito tal in skalne podlage pred erozijo, ki jo lahko na površini povzroči tekoča voda. Prav tako nas ščiti pred snežnimi in zemeljskimi plazovi, kjer je voda pri premikanju mas prav tako udeležena. Vloga gozda pri vodni bilanci nekega območja je tako velika, da ga moramo pri ocenah in preračunih vodnih količin upoštevati kot samostojen hidrološki dejavnik.

Slika 1: Reka Radovna se počasi prebija skozi poplavni gozd. (foto: Mihael Brenčič)

Ne smemo pozabiti, da je gozd kot vir surovin tudi pomemben ekonomski dejavnik, iz leta v leto pa vedno bolj postaja tudi turistična destinacija. Sodobni, trajnostno naravnani turizem, ki pa pogosto ni nič drugega kot običajen, na zeleno »prepleskan« potrošniški turizem, vedno pogosteje posega tudi vanj. Tudi vse to je, tako ali drugače, povezano s hidrološko vlogo gozda.

Ko nad gozdom prične deževati, kaplje najprej dosežejo drevesne krošnje. Vsakdo, ki se je pred dežjem že kdaj zatekel v gozd, ve, da se najprej zasliši škrebljanje dežnih kapelj po listju, in šele čez čas, če je intenziteta naliva večja in dežuje dlje časa, začnejo kaplje postopoma prodirati skozi krošnje ter močiti tla in nas pod njimi. Pojavu tovrstnega prestrezanja dežja in drugih padavin pravimo intercepcija. Po učinkovitosti prestrezanja padavin se drevesa med seboj zelo razlikujejo. Listavci prestrezajo manj padavin kot iglavci. Zaradi tega so gozdna tla, tam, kjer rastejo slednji, bolj suha. Z natančnimi meritvami bi lahko pokazali, da so razlike prisotne glede na starost in vrsto dreves.

Slika 2: Eden od izvirov Črne rečice pod Mežaklo. (foto: Mihael Brenčič)

Drevo v procesu rasti potrebuje vodo. Nekatera drevesa so prave »črpalke« za vodo, in s svojimi koreninami, preko debel in listov, vrnejo v ozračje velike količine vode. Tudi v tem primeru je količina v ozračje vrnjene vode odvisna od velikosti listne površine. Takšnemu procesu pravimo dihanje ali transpiracija. Če k temu procesu dodamo še izhlapevanje ali evaporacijo, ki je posledica zadrževanja vode na listih in na gozdnih tleh, ter oba procesa združimo skupaj, dobimo proces, ki ga v hidrologiji imenujemo evapotranspiracija. V naših krajih je ta na strnjenih gozdnih površinah odgovorna kar za tretjino do polovico vseh izgub padavin. Tega seveda ne smemo razumeti podobno kot izgubo v naših denarnicah ali v družinskem proračunu, čeprav takšno pojmovanje padavin ni daleč od ekonomističnega pogleda na vodo. Za izgube štejemo le tisti del padavin, ki po padcu na površje ne odteče v površinska ali podzemna vodna telesa, ampak se kot vodna para vrne nazaj v ozračje. Zaradi tega gozd deluje kot velikanska klimatska naprava. Na to funkcijo gozda vplivajo zračne temperature, višje kot so, več vode gozd porabi za svoje dihanje in več se je vrne v ozračje. Proces evapotranspiracije ima pomemben vpliv na celotno vodno bilanco območja, na gozdno klimo in na podnebne razmere.

Ponekod v Sloveniji opazujemo postopno upadanje pretokov vode v vodotokih. Časovni trendi pretokov kažejo na zmanjševanje pretočnih količin v strugah. Nenatančen opazovalec bi pomislil, da je zaradi sprememb podnebja na voljo manjša količina padavin, kar pa ne drži. Skupna letna količina padavin v Sloveniji za sedaj ostaja v okviru običajnih medletnih nihanj. Nesporno pa se postopoma viša temperatura ozračja, zaradi tega narašča tudi evapotranspiracija in ker to vodo porabi predvsem gozd, je posledično na razpolago manj vode za napajanje vodotokov. Ta učinek je zelo lepo viden na območju rek, ki se napajajo s krasa. Tam pa k temu pripomore še dodaten vzrok. Kraške pokrajine so bile v preteklosti povsem gole, sedaj pa jih, navkljub dokaj pogostim požarom, vedno bolj prerašča gozd, ki za svojo rast rabi vodo. Pred začetkom ponovne gozdne zarasti na golem kraškem površju, ki se je v Sloveniji začela v drugi polovici 20. stoletja, se je padavinska voda infiltrirala neposredno v tla. Zato je bilo nekoč tudi v izvirih in vodotokih več vode, sedaj pa se del te vode vrača v ozračje.

Slika 3: Gozd pogosto zavzame obvodne površine – Radensko polje. (foto Mihael Brenčič)

Gotovo ste že slišali za zaščitno vlogo gozda. Poznamo posebno kategorijo zaščitnih gozdov, ki ščitijo naselja pred plazovi, ali pa pobočja pred intenzivno erozijo. V takšnih gozdovih je potrebno gospodariti s posebno pazljivostjo. Gozd pa ima pomembno zaščitno vlogo tudi pri varovanju napajalnih zaledij virov pitne vode. Številni veliki vodovodni sistemi po svetu, pa tudi velika industrija ustekleničene vode, kot sta podjetji Danone in Nestle, so prepoznali pomen gozda za zaščito virov pitne vode. Zaradi tega sistematično odkupujejo gozdna zemljišča, ki ležijo na napajalnem zaledju njihovih vodnih virov. Poleg tega na zemljiščih, ki niso zaraščena z gozdom, spodbujajo pogozdovanje in naravno gozdno zarast. Gozd vpliva na vodno bilanco, varuje tla, vpliva na kemijsko stanje podzemne vode, predvsem pa, zaradi prisotnosti dreves, preprečuje mnoge potencialno škodljive dejavnosti za vodo.

Slika 4: Prelivni kraški izvir Lijak v Vipavski dolini, ki ob visokih vodah teče skozi gozd. (foto: Mihael Brenčič)

Mednarodni dan gozdov je eden najstarejših praznikov, ki so prepoznani s strani celotne Organizacije združenih narodov – OZN in njenih agencij. V okviru družine OZN je za gozdove zadolžena Organizacija za prehrano in kmetijstvo – FAO (ang. Food and Agriculture Organization) s sedežem v Rimu. Na njeno pobudo so ga kot mednarodni dan gozdov razglasili že novembra leta 1971, vendar so ga dolgo vrsto let, podobno kot mnoge druge,  obeleževali le v okviru agencije. Ko je končno pričela dozorevati zavest, kako pomembni so gozdovi za blaženje podnebnih sprememb na globalni ravni, je Generalna skupščina OZN decembra 2012 ta dan razglasila tudi kot splošni mednarodni dan, vsako leto pa ga – tako kot velja za svetovni dan voda, opredeli še s posebnim geslom. Nekaj let nazaj, leta 2016, je bil dan gozdov posvečen gozdu in vodi, leta 2015 pa gozdu in spremembam klime. V letu 2023 je vodilno geslo: »Zdravi gozdovi za zdrave ljudi«.

Slika 5: Logotip letošnjega mednarodnega dneva gozdov z vodilnim geslom.

V Sloveniji težav s pogozdenostjo nimamo. Celo več, nekatere interesne skupine trdijo, da imamo gozda preveč. Prav tako številni menijo, da bi morali preprečiti nadaljnje zaraščanje kulturne krajine. Prebivalci mest smo zelo občutljivi na posege v urbane gozdove. Pravkar lahko burne odzive javnosti spremljamo pri strokovnih posegih v gozd na Rožniku, zelenih pljučih Ljubljane. Če pa pobrskamo še po nekoliko starejših medijskih objavah, bomo konfliktnih posegov v gozdove in urbana drevesa zasledili še več. Vsaj enkrat so v preteklosti zaradi tega zasedali odbori Državnega zbora. Zdi pa se, da smo poleg ljudi, ki jim gozdovi predstavljajo ekonomsko osnovo in vir preživetja, državljani nanje navezani predvsem estetsko in vizualno. Dojemamo jih zlasti kot rekreacijski prostor, manj pa se zavedamo njihovega širšega pomena ter tudi vpliva na vodne vire in njihovo zaščito. V prihodnje glejmo na gozdove tudi skozi ta očala!

prof. dr. Mihael Brenčič

Svetovni dan voda, ki ga vsako leto obeležujemo 22. marca, je po vsem svetu namenjen ozaveščanju ljudi o pomembnosti vode za življenje na Zemlji in poudarjanju pomena trajnostnega upravljanja vodnih virov. Vsako leto odpira novo temo, ki se osredotoča na specifične izzive in rešitve v zvezi z vodo za izboljšanje življenja nas vseh.

Letošnji svetovni dan voda 2023, ki ga bodo po svetu spremljali različni dogodki in aktivnosti, kot so predavanja, okrogle mize, izobraževalne delavnice, čistilne akcije ter ozaveščevalne kampanje, se osredotoča na reševanje vodne in higienske krize in z geslom Pospešimo spremembe ljudi poziva, naj storijo vse, kar lahko, da bi ju pomagali rešiti.

Da se premaknemo korak naprej pri doseganju zastavljenih trajnostnih ciljev, ki smo se jim zavezali z Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, je izzive in z njimi povezane nujne spremembe treba nasloviti že danes. Cilj 6 v agendi narekuje, da bi morali v naslednjih sedmih letih vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarno varnost ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri.

Zaveze posameznikov in skupnosti ter zaveze vlad, podjetij, organizacij, ustanov in koalicij bodo sestavljale Akcijski načrt za vodo, ki bo predstavljen tudi na konferenci OZN o vodi 2023 (22.–24. marec), kar bo prvi tak dogodek po skoraj 50 letih. Konferenca je zasnovana tako, da bo povezala različne vrste deležnikov, ki bodo oblikovali nova partnerstva in sprejeli zaveze za hitrejše ukrepanje.

Težave, s katerimi se soočamo

Z ustreznim upravljanjem voda, s katerim bi zagotovili varen dostop do pitne vode in izboljšali sanitarno ureditev za rešitev higienske krize, bi 6. cilj trajnostnega razvoja v okviru Agende 2030 lahko uresničili, a smo od tega še zelo daleč. Človekova pravica do vode in higiene ni izpolnjena, zaostanek pri doseganju cilja pa očiten. Motnje po celotnem vodnem krogu spodkopavajo napredek pri vseh glavnih globalnih vprašanjih. Ta se nanašajo na zdravje ljudi in njihove pravice s stališča dostopa do varne in zdrave pitne vode ter do ustrezne sanitarne varnosti, na odpravljanje lakote, uresničevanje načela enakosti med spoloma, možnosti dela in izobraževanja, razvoja gospodarstva in industrije ter preprečevanja nesreč in zagotavljanja miru v svetu.

 Kaj lahko storim(o), da pospešim(o) spremembe?

Vsak od nas lahko postane del sprememb in v svojem vsakdanjem življenju spremeni načine uporabe, porabe in ravnanja z vodo in prispeva k ohranjanju naših vodnih virov. Ob varčevanju z vodo, tako pri osebni higieni kot pri pripravi hrane, pomivanju posode ter pranju perila, so tu še skrb za razumno uporabo nevarnih snovi v gospodinjstvih, za redno vzdrževanje interne vodovodne napeljave in odtokov, malih komunalnih čistilnih naprav, za pravočasno praznjenje greznic, shranjevanje padavinske vode za zalivanje vrtov in skrb za pravilno odlaganje odpadkov; živilskih odpadkov, olj, zdravil in kemikalij nikar ne mečite v wc-školjko ali v odtoke, raje ugotovite, od kod prihaja vaša voda in zatem obiščite še čistilno napravo, da spoznate, kako se komunalna voda čisti in razbremenjena onesnaževal vrača nazaj v okolje. Če boste postali razumen potrošnik in kupovali le stvari, ki jih potrebujete, boste k želenim spremembam v globalnem svetu veliko prispevali.

OZN pri ozaveščanju javnosti ob letošnjem svetovnem dnevu voda prispevek posameznika ponazarja s starodavno zgodbo Kečujev iz Peruja o kolibriju, ki je gasil velik gozdni požar s kapljicami vode, ki jih je prinesel v kljunu.

Letošnji svetovni dan voda, ki nagovarja ljudi z »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«, je enkratna priložnost, da združimo moči za vodo in skupaj pospešimo napredek. Vsak naj odigra svojo vlogo in stori, kar lahko, da skupaj rešimo vodno in higiensko krizo. Poučimo se in poglobimo v dejstva o vodi, ki je dragocena naravna dobrina in ključna za naše življenje, spremljajmo vsebine in poročila OZN in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), preučujmo težave z vodo in s higieno v svoji državi, regiji in lokalni skupnosti, pogovarjajmo se o tem, spremljajmo predavanja, odpirajmo razprave in ozaveščajmo o pomembnosti in nujnosti reševanja teh kriz.

Kakšne posledice prinašata globalna vodna in higienska kriza?

V okoljih, kjer bi nastopili vodna in higienska kriza, bi se ljudje soočili z vrsto težav. Orišimo jih na primeru skupnosti, ki šteje 100 ljudi:

• Vsak četrti bi zajemal nevarno vodo iz (oddaljenega) vodnega vira ali zanjo stal v vrsti in jo drago plačeval dobavitelju, občutne pa bi bile tudi posledice na zdravje, povezane z rastjo izostankov z dela ali šolanja. Smrt zaradi bolezni, ki jih lahko preprečimo, kot sta uničujoča kolera ali tifus, bi bila stalna nevarnost.
• Vsak peti ne bi imel dostopa do urejenih sanitarij, prizadete bi bile zlasti ženske.
• Skoraj polovica ljudi bi živela na območjih, kjer ne bi bilo zagotovljeno ustrezno čiščenje in odvajanje komunalnih odpadnih voda, kar bi občutno povečalo tveganja za zdravje ljudi.
• Vsak peti pacient ali zdravstveni delavec bi bil v zdravstveni ustanovi brez osnovne oskrbe z vodo ter tako izpostavljen večjemu tveganju za nalezljive bolezni. Številne med njimi bi zdravili zaradi bolezni, ki bi jih sicer lahko preprečili.
• Približno polovica mokrišč v skupnosti bi bilo izgubljenih v nekaj zadnjih desetletjih, kar bi povečalo možnost poplav.
• Bližnja kmetijstvo in industrija bi porabila več kot 80 % razpoložljive vode.
• Suše bi zaradi podnebnih sprememb vse bolj ogrožale vodne vire in preskrbo s hrano. Poplave bi ogrožale vodovodne in kanalizacijske sisteme ter onesnaževale vodne vire.
• Zatečeno stanje ne bi omogočalo sporazumevanja in sodelovanja s sosednjimi skupnostmi za souporabo in varovanje vode.
• Kriza bi nesorazmerno bolj prizadela najrevnejše in najranljivejše člane skupnosti, saj njihovega glasu za izboljšave vodovodnih in kanalizacijskih sistemov oblasti ne bi slišale.

 Ključna dejstva

• 1,4 milijona ljudi na leto umre zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo, slabimi ali neobstoječimi sanitarijami ter slabo higieno, kar 74 milijonov ljudi pa bo posledice občutilo v kasnejših letih in zaradi njih prezgodaj umrlo. (WHO 2022); bolezni, ki jih lahko preprečimo, kot sta kolera in tifus, predstavljajo smrtno nevarnost v skupnostih brez varno upravljanih vodnih virov in sanitarij. Negativni učinki okužb s črevesnimi zajedavci in podhranjenost lahko zaradi redne driske in bruhanja pustijo vseživljenjske posledice.
• Danes kar četrtina ljudi (2 milijardi) po svetu nima varne pitne vode. (WHO/UNICEF 2021); »varna « je krajše za uradni izraz »varno upravljana«, kar pomeni pitno vodo, ki je na voljo v stavbi, na razpolago, kadarkoli jo potrebujemo, in ni onesnažena.
• Skoraj polovica svetovnega prebivalstva (3,6 milijarde ljudi) nima varnih sanitarij. (WHO/UNICEF 2021); »varne sanitarije« (uradno »varno upravljane sanitarije«) pomeni stranišče, ki si ga ne delimo z drugimi gospodinjstvi in kjer se človeški izločki varno odvajajo ali od koder se odpeljejo v čistilno napravo.
• 494 milijonov ljudi še vedno prakticira »opravljanje potrebe na prostem«. (WHO/UNICEF 2021); številni ljudje nimajo druge izbire, kot da gredo na stranišče na prostem (na polje, za grm, v jarek, stransko ulico), pogosto ponoči, da jih drugi ne vidijo. Drugje so sanitarije slabo vzdrževane, nedostopne ali kulturološko neprimerne, zato jih ljudje nočejo uporabljati.
• 1,8 milijarde ljudi uporablja zdravstvene ustanove ali je zaposlenih v zdravstvenih ustanovah brez osnovne oskrbe z vodo. (podatki WHO 2021); to pomeni, da skoraj četrtina svetovnega prebivalstva dela ali se zdravi v klinikah oziroma bolnišnicah, kjer je za vodo treba hoditi ali stati v vrsti več kot 30 minut ali kjer voda prihaja iz nezaščitenega vodnega vira, na primer iz potoka, reke ali ribnika.
• 44 % odpadnih voda iz gospodinjstev na svetu ni varno očiščenih. (UN-Water 2021); to pomeni, da skoraj polovica odpadnih voda, ki prihajajo iz gospodinjstev, iz njihovih stranišč, pomivalnih korit, odtokov in žlebov, steče nazaj v okolje, ne da bi bile iz njih odstranjene škodljive snovi.
• Več kot 50 % mokrišč je bilo izgubljenih od leta 1900 zaradi izsuševanja mokrišč za potrebe kmetijstva. (UNEP); to je ena od mnogih povezav med krizo oskrbe z vodo in podnebno krizo. Zaradi izgube mokrišč izginjajo habitati številnih vrst, vedno manj je rastlin in prsti, ki nase vežejo ogljikov dioksid, uničuje se ekosistem, ki čisti vodo in ščiti pred poplavami.
• Napovedi kažejo, da bodo svetovne potrebe po vodi do leta 2050 (kadar gre za črpanje vode) narasle za 55 odstotkov, zlasti zaradi naraščajočih potreb proizvodnje (povečanje za 400 odstotkov). (OECD 2012); vedno številčnejše prebivalstvo bo porabljajo več vsega. Voda je omejen vir, ki je vedno bolj obremenjen, zato moramo nujno postati učinkovitejši in pravičnejši pri tem, kako jo porabljamo, kje in za koga.
• 72 % vse načrpane vode se porabi v kmetijstvu, 16 % za gospodinjstva in storitve ter 12 % v industriji. (UN-Water 2021); kmetijstvo je daleč največji porabnik vode na svetu. Ob naraščanju števila prebivalstva in vedno večjih potrebah po hrani moramo poskrbeti, da bo kmetijstvo učinkoviteje porabljajo vodo.
• 43 % vode v Evropi (v nekaterih državah več kot 50 %), skoraj 50 % v ZDA, za katere so izdana vodna dovoljenja, se porabi za hlajenje elektrarn. (UN 2014); tudi tu gre za povezavo med ukrepi za vodo in ukrepi proti podnebnim spremembam. Hitreje kot bomo prenehali z vodno intenzivno proizvodnjo električne energije, hitreje bomo lahko zmanjšali emisije toplogrednih plinov in zmanjšali obremenitev vode.
• Zgolj 24 držav poroča, da imajo za prekomejna porečja sklenjene sporazume o sodelovanju. (UNESCO in UNECE 2021); večina držav ima vodne vire (jezera, reke in vodonosnike), ki na površju ali pod njim segajo čez državno mejo. Ker potrebe po vodi naraščajo in podnebne spremembe terjajo visok davek od vodnih virov, je nujno, da države sodelujejo pri upravljanju teh življenjsko potrebnih virov.

Vir za pripravo prispevka:

World Water Day (https://www.worldwaterday.org/)

 Dodatne informacije:

AGENDA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ 2030

3,1415926535897932384626433832795028841971693993751058209749445923078164028620899 862803482534211706798214808651328230664709384460955058223172535940812848111745028 4102701938521105559644622948954930381964428810975665933446128475648233786783165271 201909145648566923460348610 …

Gotovo porečete, kaj pa mu je? Ali se mu je od številk obletnic in mnogih praznikov vode že zmešalo? Nikar ne bodite v skrbeh. To, kar je zapisano na začetku, je le nekaj začetnih decimalk števila pi, ki ga označujemo z malo starogrško črko π. Kot iracionalno število se pojavlja tudi v številnih rešitvah matematičnih enačb, ki opisujejo tok vode. In to je dokaz, da je ukvarjanje s kvantitativnimi problemi vode iracionalno. Šalim se.

Število π človeka fascinira že od tistega trenutka dalje, ko je skušal izračunati ploščino kroga. Babilonski matematiki so odkrili, da je število π razmerje med obsegom in premerom kroga in da ga ni mogoče izračunati na končno število decimalnih mest. Z njim so se ukvarjali številni matematiki in tekmovali v tem, kdo jih bo izračunal več. Zaradi velike račnalniške moči in učinkovitih algoritmov danes decimalke števila štejejo v milijarde. Poleg števila π poznamo še številne druge matematične konstante, ki so prav tako iracionalna števila, in mnoge med njimi so tudi del enačb, povezanih z vodo.

V naravoslovnih in tehničnih znanostih, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki vode, brez matematike ne moremo shajati. Pogosto že povsem osnovne rešitve terjajo temeljito matematično znanje, zahtevnejši problemi pa še globoko poznavanje področij matematične fizike, kamor sodi teorija diferencialnih enačb, kompleksne analize in matrične algebre, če naštejemo le nekatere med njimi. Vsak strokovnjak z določenega področja hidromehanike bi zlahka dodal še kakšno matematično strukturo, ki je nujno potrebna za reševanje specifičnih problemov, s katerimi se ukvarja.

Brez matematike ne gre, ne glede na to pa je ta še danes strah in trepet mnogih učencev na vseh ravneh izobraževanja. Prav zaradi premagovanja strahu do matematike, zaradi premagovanja razlik v matematičnem znanju in zaradi velikega pomena matematične znanosti, je bil proglašen mednarodni dan matematike.  To je bil pred tem dan števila π, ki se ga je zlasti v anglosaksonskem svetu prostovoljno obhajalo na 14. marec, in je številnim učiteljem matematike služil kot izhodišče za popularizacijo matematike. UNESCO – agencija OZN, zadolžena za izobraževanje, je tako ta dan le privzela in ga opredelila kot mednarodni dan matematike. Ta je eden tistih mednarodnih dni, ki so prepoznavni le v okviru aktivnosti agencij OZN. Proglašen je bil pred kratkim na generalni skupščini UNESCO v Parizu med 12. in 27. novembrom 2019, istočasno kot mednarodni dan inženirjev (povezava).

Dan matematike so proglasili zaradi rastočega zavedanja o pomenu matematike in zaradi potreb po izboljšanju matematičnega izobraževanja. Razumevanje matematike je vitalnega pomena na področjih, kot so umetna inteligenca, razumevanje sprememb podnebja, raba energije in trajnostni razvoj, vse to pa je povezano s kvaliteto življenja, tako v razvitem svetu kot v deželah v razvoju. Napredek v matematičnem znanju je pomemben na inženirskih področjih in v računalniških znanostih, ki so nujne pri soočanju z napredujočo avtomatizacijo, informatizacijo in razvojem svetovnega spleta. Deklaracija o razglasitvi mednarodnega dneva matematike pri tem poudarja vlogo enakopravnosti spolov in zgodovinski prispevek matematike pri razvoju civilizacije. Pri njenem prihodnjem razvoju je pomembna vloga Mednarodne matematične unije (IMU) ter drugih deležnikov; od vlad pa do nevladnih organizacij, ki so kakorkoli povezane z matematiko, njeno izvedbo in razvojem.

Slika 1: Primer rezultata izračuna toka podzemne vode in širjenja onesnaževal v realnem vodonosniku. Izračun temelji na numerični rešitvi osnovne enačbe toka podzemne vode, ki sodi med parabolične parcialne diferencialne enačbe, in na podlagi advekcijsko disperzijske enačbe, ki opisuje transport onesnaževal ter sodi v isto družino enačb.

Za konec pa si ne morem kaj, da ne bi zabredel še v enačbe, ki opisujejo tok podzemne vode. Dinamika toka podzemne vode je nekaj, kar odraža vso lepoto in harmonijo kompleksnih znanj, ki vladajo v kraljestvu toka vode skozi pore v kamninah in sedimentih. Mehanika tekočin je še zadnje nerešeno področje klasične mehanike, omenimo le turbulentni tok. Ali pa rešitve toka v poroznem mediju, torej v kamninah in sedimentih. Te so še daleč od eksaktnosti, ki bi jo potrebovali v nekaterih praktičnih primerih.

Poznavnje dinamike toka podzemne vode je v hidrogeologiji ključno za zanesljivo oskrbo s pitno vodo. Na moje veliko veselje in na žalost nekaterih mojih študentov je dinamiko toka podzemne vode možno opisati le z zahtevnejšimi orodji matematične fizike. Na primer z enačbo toka podzemne vode proti vodnjaku v polzaprtem vodonosniku:

Lepota te enačbe je v tem, da se v njej skrivajo tudi rešitve za druge hidrodinamske vrste vodonosnikov, kot sta odprti in zaprti vodonosnik. Za reševanje teh enačb potrebujeno Besselove funkcije, ki so prav tako zelo zanimive, in glej, v njih nastopa število π ter še nekaj drugih matematičnih konstant.

Saj vem, dolgočasim vas. Toda s tem zapisom vam želim pokazati, kako pomembna je matematika za hidrogeologijo, brez katere v Sloveniji ni oskrbe s pitno vodo. Pa tudi kako pomembna je matematika za opis toka v vodotokih, brez česar na primer ni zaščite pred poplavami. Ali pa, kako pomembna je matematika za razumevanje in vodenje delovanja čistilnih naprav in čiščenje odpadnih voda. In še in še bi lahko naštevali, kako velik pomen ima matematika za številne povezave med človekom in vodo.

Matematika je seksi. Ne bojmo se je. Spoštujmo jo in učimo se je.

prof. dr. Mihael Brenčič

________________________________________________________________________

Spodobi se, da zapišemo, kaj pomenijo oznake v enačbi:

s – znižanje [m]

S_e – koeficient elastičnega uskladiščenja vodonosnika [-]

B – koeficient prenikanja [m]

T – prevodnost ali transmisivnost [m²/s]

t – čas [sek]

r – polmer [m]

Zainteresirani bralec najde podrobnejšo razlago v moji knjigi Dinamika podzemne vode od str. 253 dalje.

Moji babici sta prihajali iz različnih socialnih okolij. Tista, ki je živela v Mariboru, in sem ji pravil mariborska mama, je prihajala iz skromnih razmer, in v življenju ji ni bilo prav nič prizanešeno. Druga, ptujska mama, ki je živela v Ptuju[1], pa je prihajala iz urejenega, finančno zelo dobro stoječega okolja. Na začetku druge svetovne vojne se je tudi njej čez noč podrl urejeni svet. Kadar sem bil pri njej na obisku, sem se znova in znova spraševal, zakaj ima vso perilo, od robčkov do velikih lanenih rjuh, v kotih umetelno izvezene inicialke. Pri starejših kosih perila, ki so izvirale iz njene dote, so bile to inicialke VH, na nekoliko mlajših kosih pa inicialke VB. Šele čez čas se mi je posvetilo, da je to zaradi tega, ker so njeno perilo pred drugo svetovno vojno prale perice, ki so ga odnašale iz hiše ter ga prale po okoliških potokih. S pomočjo všitih inicialk je bilo mogoče prepoznati lastništvo perila in med pranjem ga je bilo tudi težje zamešati z drugimi kosi.

Obe babici sta po drugi svetovni vojni morali družinsko perilo prati sami. Zelo dobro se še spomnim velikih valovitih nerjavečih kovinskih plošč, obitih z lesom, ki so nekoč služile za drgnjenje perila, pri nas otrocih pa so zbujale navdušenje, ker so v kombinaciji z leseno kuhalnico proizvajale »čudovite« zvoke. Morda še bolj kot ta priprava pa so mi v spominu ostali velikih lonci, v katerih se je na štedilnikih kuhalo belo perilo. Pogosto ure in ure dolgo. Vse to je bilo na skrbi mojih babic in na začetku sedemdesetih let 20. stoletja tudi na ramenih moje mame.

Slika 1: Perici ob potoku – reprodukcija slike Antona Koželja iz leta 1898. (Vir: Dom in svet 1898, 11/10 – Digitalna knjižnica Slovenije; NUK)

Danes, ko zna pralni stroj uporabljati že vsak pismen dedec in mora pri tem vedeti le to, da belo in barvasto perilo ne gresta skupaj, si skorajda ne moremo več predstavljati, koliko dela je bilo potrebnega, da se je v družinah opralo perilo in kako zahtevno ter naporno je bilo. To delo so opravljale ženske. V materialno slabše stoječih družinah so bile to mame, hčere in babice, tam pa, kjer so si to lahko privoščili, so za ta namen najemali perice. Nekatere med njimi so to delo opravljale priložnostno, druge pa so delo osvojile kot obrt in tako preživljale sebe in družino. Okoli večjih mest so se za takšno delo specializirale posamezne vasi, drugod so bila organizirana bolj stihijsko.

Na prvi pogled se zdi, da ima delo peric v preteklosti le še spominsko etnološko obeležje, saj ga je spremljalo mnogo običajev. Ne glede na to pa nam vpogled v značilnosti tega dela nudi mnogo več. Govori nam o naravi in strukturi nekdanjega ženskega dela ter posredno tudi o enakopravnosti med spoloma. Vzdrževanje higiene in zagotavljanje pitne vode je v globalnem merilu še danes predvsem v domeni žensk. Mednarodne organizacije in tudi cilji trajnostnega razvoja opozarjajo, da je strukturo vsakdanjega ženskega dela, prav v povezavi z vodo in dostopom do nje, treba spremeniti. Številne ženske, od deklic pa do zrelih žena, zaradi skrbi za vodo in zaradi zagotavljanja osnovnih higienskih pogojev v družinah ne morejo razviti svojih potencialov. Še ne dolgo tega smo imeli podobne razmere tudi pri nas v Sloveniji. Vsem dobro znani mednarodni dan žena 8. marec je priložnost, da se spomnimo tudi na te z vodo povezane vidike ženskega dela.

Slika 2: Perica ob Obrhu na Loškem potoku na Notranjskem. (vir: Wikipedia)

Delo peric in pranje perila kot posebne obrti je najbolje dokumentirano in raziskano na območju Ljubljane ter njene okolice. V novejšem času so se tej problematiki posvečale zlasti raziskovalke ženskega dela, veliko zapisov o tej obrti pa je ohranjenih tudi v časopisju izpred druge svetovne vojne. Največ peric je prihajalo iz vasi Bizovik na vzhodu Ljubljane, poleg tega so perice, ki so delale v Ljubljani, prihajale še iz Štepanje vasi, Dravelj, Kosez, Šiške in Hrušice. V nekaterih primerih so se v bogatejših hišah naselile tudi perice iz drugih, bolj oddaljenih krajev po Sloveniji.

Slika 3: Jožef Petkovšek (1861-1898) – Perice ob Ljubljanici, 1886 (olje na platnu, hrani Narodna galerija Ljubljana).

Oglejmo si, kaj je o pericah zapisal novinar časnika Jutro leta 1939[2]: »Dobro uro hoda od šempetrske cerkve proti Kodeljevemu, nato še skozi Štepanjo vas in proti Sostremu leži pod Golovcem vas Bizovik. Skozi njo priteče izpod gričev bližnjega Golovca potoček, ki se izteka v Ljubljanico. Ta je zlata žila, ki preživlja prebivalce vse leto. Iz njega zajemajo pridne roke zaslužek in nihče ne pomni, da je bilo tam kdaj drugače. Potok nima v sebi zlatih zrn, pa tudi ne školjk z diamantnimi biseri, temveč trebi in čisti vso Ljubljano. Tu bivajo pridne perice, ki ob potoku čofotajo, da se razlega čof, čof daleč naokrog. Po griču in ravnini pa so razpeti navzkriž drogovi in vrvi, da se na njih v vetru vije in pregiba brez števila kosov belega perila. V ponedeljek pa se pomika proti Ljubljani dolga rajda voz, polni so velikih cul, v katerih je že očejeno in posušeno perilo.«

Najbolje je bila dejavnost peric organizirana med prvo in drugo svetovno vojno, po drugi svetovni vojni pa je postopoma zamrla. Vzrokov za to je bilo več, najprej so njihovo delo postopoma otežile mestne oblasti, ki so prepovedale vstop konjskih vpreg in različnih vozičkov v mesto, glavni udarec tej dejavnosti pa so prizadejale izboljšane socialne razmere in pralni stroji, zaradi česar potrebe po tako organiziranem pranju ni bilo več.

Slika 4: Perica na cizi pelje perilo. (Vir: Jutro 9. 12. 1940 – Digitalna knjižnica Slovenije; NUK)

V časopisnih člankih so ohranjeni tudi opisi tega, kako je potekal delovni teden peric. Tudi v tem primeru nam časopis Jutro[3] ponuja zanimive opise: »V torek vstanejo ženske pri hiši že v ranem jutru, kajti v torek se žehta prične. Najprej je treba perilo porazdeliti, belo perilo posebej, barvasto posebej. Barvastemu perilu rečejo »plavina«. Tako prebrano perilo namočijo v čebrih in na vrsti je delo pri pralnih kotlih. Na rjuho natresejo svežega pepela, napravijo lug, ga zavro in vreli lug precede skozi pepel osemkrat ali devetkrat. Del peric žehta belo perilo, ostale gredo plavino prat h vodi. Takrat je velika reč po vsej Hrušici, Bizoviku, po Dolini, po Nazaretu kakor se imenujeta dve dolinici. Ob potočkih in ob bajerjih so zabili že kdo ve kdaj prej kole, po dva in dva. Počez prebite deske predstavljajo pralne plohe, ki imajo po večini še streho, da dež ne zmoti dela pridnih peric. Vsaka zasede svoj ploh, potem, ko je težko znosila težke, zvrhane škafe mokrega perila k vodi. Pik, pok, se pričenja. Osem peric, spretne, udelane roke vihtijo težke rjuhe, po plohih ovijajo, ožemajo, izpirajo, mencajo. Materam pomagajo osemletna, desetletna dekletca, od rane mladosti pa do pozne starosti služijo pralnemu plohu pridne roke.«

Delo peric je bilo zelo težko, ker je potekalo ne glede na vremenske razmere in ne glede na letni čas. Poleg socialnih razmer, zaradi katerih so ženske morale opravljati to delo, so nanj in na njegovo lokacijo vplivale tudi naravne danosti območja, na katerem je potekalo. Številna pričevanja govorijo o tem, kako je bila dejavnost pranja perila v Bizoviku razvita že pred stoletji. Ta obrt je izpričana že vsaj od polovice 17. stoletja dalje. Toda zakaj, bolj kot drugod, prav v Bizoviku? Zakaj je iz Bizovika prihajalo skoraj 70 % vseh ljubljanskih peric? Pod vasjo Orle izpod Golovca izvira potok, ki ga novejši viri imenujejo Bizoviški potok, starejši pa Meja ali Mejica. Potok teče skozi celoten Bizovik in se izliva v Ljubljanico pri Studencu. Kadar je pretok v sušnih poletnih mesecih upadel, so se perice preselile v njegov zgornji tok, če pa je povsem presahnil, so prale v Ljubljanici. Pozimi je potok pogosto zamrznil in da bi perice lahko prišle do vode v strugi, so morale vsako jutro razbiti led. Pri tem so jim zjutraj pred odhodom na delo pogosto pomagali moški.

Prispevno območje Bizoviškega potoka se nahaja na območju Golovca, ki ga sestavljajo karbonsko permske kamnine, med njimi peščenjaki, meljevci in glinavci. To so kamnine, ki ne tvorijo izdatnejših vodonosnikov. Zaradi tega na tem območju ni večjih izvirov, temveč veliko majhnih s plitvim napajanjem tik pod površjem, ki bi jih najlažje prepoznali kot močila. Iz teh se voda izceja tu in tam ter napolni strugo potoka. A to je tudi vzrok, zakaj v sušnih obdobjih v potoku ni veliko vode, ali pa ta povsem presahne. Podobne razmere so prisotne tudi pozimi. Ob nizkem pretoku je voda zastajala, ob nizkih temperaturah zraka pa še zmrzovala. Poleg tega ima voda, ki odteka z območja Golovca, še neko drugo, za pranje perila zelo pomembno lastnost. Voda je mehka, zaradi česar se perilo bolje opere. V kamninah karbonsko permskih plasti kot mineral prevladuje predvsem kremen, ki je v vodi zelo slabo topen mineral. Zaradi tega voda, ki priteka s takšnih območij, ni nikoli trda. Visoka trdota vode je posledica prisotnosti raztopljenih karbonatnih mineralov, ker pa karbonatno ravnotežje predstavlja zelo dober in učinkovit pufer okoli nevtralnega območja pH, je s takšno vodo veliko težje doseči nekoliko bolj bazične pogoje, ki omogočajo lažje in bolj učinkovito pranje perila.

Slika 5: Bizoviški perici Pepca in Johanca v upodobitvi avtorskega tandema Borisa Kobeta in Zdenka Kalina na lokaciji Stari trg 5 v Ljubljani. (foto: Mihael Brenčič)

Na podlagi poznavanja naravnih danosti lahko torej predpostavimo, da se je dejavnost pranja perila na območju Bizovika razvila tudi zaradi njih, in ne le zaradi socialno družbenih razmer, ki so vladale na tem predmestnem območju Ljubljane; to je zaradi velikih kajžarskih družin, kjer je prišel vsak zaslužek še kako zelo prav.

Večini današnjih Ljubljančanov je zgodovina peric iz Bizovika in celotna zgodovina higiene v mestu povsem neznana. Kljub temu imamo v mestu o tem ohranjenih kar nekaj prič. Mednje sodi zanimiva kiparska plastika. Arhitekt Boris Kobe je ob pomoči kiparja Zdenka Kalina pericam postavil svojevrsten spomenik. Na Starem trgu ob ozkem hodniku, ki danes vodi do lokala s kavo (Stari trg 5), stojita Pepca in Johanca, perici, vsaka s svojim »punklnom« perila na glavi.

Prof. dr. Mihael Brenčič

[1] V slovenščini se je uveljavila izjema, da pišemo na primer »Mi gremo na Ptuj.«, vendar smo doma vedno šli »v Ptuj« in nikoli »na Ptuj«. Moj oče, rojen Ptujčan, je to vedno pojasnjeval z dejstvom, da so pravi meščani, ki so živeli v mestu, vedno uporabljali le zvezo »v Ptuj«, okoličani pa le »na Ptuj«. In ker naša hiša še vedno stoji v strogem centru Ptuja, še vedno hodim »v Ptuj«. Naj tako ostane tudi v tem zapisu.

[2] Jutro, 13. decembra 1938 – Dekleta, ki skrbe za snago Ljubljančanov.

[3] Jutro, 16. oktober 1939 – V Bizoviku – pralnici Ljubljane.

_____________________________________________________________

[1] V slovenščini se je uveljavila izjema, da pišemo na primer »Mi gremo na Ptuj.«, vendar smo doma vedno šli »v Ptuj« in nikoli »na Ptuj«. Moj oče, rojen Ptujčan, je to vedno pojasnjeval z dejstvom, da so pravi meščani, ki so živeli v mestu, vedno uporabljali le zvezo »v Ptuj«, okoličani pa le »na Ptuj«. In ker naša hiša še vedno stoji v strogem centru Ptuja, še vedno hodim »v Ptuj«. Naj tako ostane tudi v tem zapisu.

[1] Jutro, 13. decembra 1938 – Dekleta, ki skrbe za snago Ljubljančanov.

[1] Jutro, 16. oktober 1939 – V Bizoviku – pralnici Ljubljane.

Pravkar ste odprli domačo stran z objavljenim prispevkom »Pitna voda ne priteče sama«. Ste kdaj morda pomislili, zakaj so se pred vami čisto enostavno, z enim samim klikom odprle te vrstice? Kdo je poleg avtorja zapisa, urednice domače strani in tehničnega urednika še posebej zaslužen za to, da lahko danes zlahka brskate po blogu Slovenskega društva za zaščito voda? Odgovor je na dlani. Mnogi, številni inženirji, ki večinoma ostajajo anonimni. Naj na začetku najprej omenimo inženirje rudarstva, ki so poskrbeli za to, da so bile izkopane kovine, ki so nujno potrebne za delovanje računalnikov in prenos energije, zatem so tu še inženirji metalurgije in kemijske tehnologije, ki skrbijo za pripravo ustreznih materialov, sledijo jim še inženirji elektrotehnike ter inženirji računalništva, ki skrbijo za proizvodnjo računalnikov, in seveda za to, da so ti ustrezno programirani. Verjetno smo pri tem naštevanju pozabili še na kakšnega od inženirjev, ki so zaslužni za delovanje računalnikov in spletnih strani. Čeprav inženirji pogosto niso tisti, ki izdelajo računalnik, na katerem prebirate te vrstice, so pa odgovorni, da vse to deluje. Tega se pogosto ne zavedamo in zdi se nam, da je vse to samoumevno. Ne pomislimo, da živimo v zgradbah, ki so rezultat inženirskega znanja, prav tako med vožnjo z avtomobilom ne pomislimo, koliko inženirskega znanja je potrebno, da avtomobil deluje.

Ali kadarkoli pomislimo na to, zakaj priteče pitna voda iz pipe, in kdo je odgovoren zanjo? Ali kdaj pomislimo na vse inženirje, ki so poskrbeli, da delujejo vodovodi, da deluje kanalizacija in da je bila izvedena protipoplavna zaščita? Ali morda veste, kdo so bili polkovnik Struppi, Jan Vladimir Hrasky, Ivan Podhagský, Karel Pick, Ivan Sbrizaj ali pa Oskar Smreker? To so inženirji, ki so zaslužni za poplavno varnost Ljubljane, za vodovodne sisteme po Sloveniji, za kanalizacijske sisteme in še za marsikaj drugega, kar je povezano z upravljanjem in obvladovanjem vode, ter brez česa večina sodobnih slovenskih mest ne bi bila to, kar so. Za vsakega od prej naštetih inženirjev bi lahko napisali obsežno biografijo s študijo njihovega dela ter dosežkov.

Slika 1. Portret Oskarja Smrekerja (vir: Ivan Hribar: Moji spomini)

4. marec, svetovni dan inženirjev je dan, ko lahko izpostavimo tudi pomen inženirskega dela na področju voda; od zajema pitne vode do odvajanja odpadne vode ter protipoplavne varnosti. Predno pa se ozremo na pomen tega dela, se nekoliko dotaknimo še samega svetovnega dneva inženirjev.

Ne glede na velik pomen dognanj inženirstva za vsakdanje življenje tem strokovnjakom do sedaj ni bil posvečen poseben dan, ob katerem bi praznovali in obeleževali pomen in dosežke tega poklica. Inženirski dosežki se po svetu praznujejo na različne dneve, ponekod so dnevi posvečeni tudi posameznim inženirskim strokam. Nekatere večje nacije obeležujejo dneve svojih inženirjev, drugod so to dnevi, ki jih obeležujejo skupine držav ali pa nekatera profesionalna združenja. Šele leta 2019 je generalna konferenca agencije Organizacije združenih narodov za izobraževanje in znanost – UNESCO na pobudo Svetovne federacije inženirskih organizacij (ang. World Federation of Engineering  Organization – WFEO) razglasila 4. marec za Svetovni inženirski dan za trajnostni razvoj (ang. UNESCO World Engineering Day for Sustainable Development) in se tako na simbolni ravni pridružila prizadevanjem inženirjev za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v okviru Agende 2030. V Sloveniji je nosilka svetovnega dneva inženirjev Inženirska zbornica Slovenije – IZS, ki ta dan obeležuje od leta 2019 dalje. Z namenom obeležitve tega dne IZS vsako leto organizira Slovenski inženirski dan.

Slika 2. Območje pri Kaplji vasi, kjer je nekoč stala rojstna hiša Oskarja Smrekerja (foto: Mihael Brenčič)

Čeprav se pri upravljanju in zaščiti virov pitne vode v Sloveniji srečujemo z veliko izzivi in mnogimi problemi, pa imamo še vedno večinoma opraviti z visokokvalitetno pitno vodo, ki jo lahko pijemo neposredno iz pipe. Razvoj slovenskih vodovodnih sistemov se je pričel v drugi polovici 19. stoletja, ko so vsa večja mesta pričela graditi samostojne vodovodne sisteme po zgledu na druga velika zahodno evropska mesta in mesta v avstrijskem imperiju. Za podobno pot se je odločila tudi Ljubljana, ki se je spopadala z veliko težavami pri oskrbi s pitno vodo. Številni javni vodnjaki so imeli higiensko oporečno vodo, in hidrične epidemije v mestu niso bile tako redek pojav. Mestni svet Ljubljanski je leta 1882 ustanovil vodovodni odbor, ki ga je kmalu začel voditi mestni svetnik in bodoči župan Ivan Hribar. Pri izgradnji mestnega vodovodnega sistema je odbor ubral povsem sodobno doktrino. Najprej so izvedli podrobne hidrogeološke raziskave, ki jih je vodil geolog Cesarsko kraljevega geološkega zavoda na Dunaju Dioniz Štur, nato pa so na podlagi teh raziskav naročili projekt vodovoda. Ta projekt je vodil in izdelal Oskar Smreker. Slednji je bil v svojem času eden največjih projektantov vodovodnih sistemov v Evropi, in verjetno tudi v svetovnem merilu. In ni bil le projektant, temveč tudi pomemben teoretik na področju dinamike toka podzemne vode. Njegova biografija je nadvse zanimiva in slovenski javnosti žal tudi vse premalo znana.

Slika 3. Eden od hidrogeoloških profilov iz doktorske disertacije Oskarja Smrekerja

Oskar Smreker se je rodil 21. avgusta 1854 v dvorcu Gorica – Görtzhof v Kaplji vasi pri Polzeli. Dvorec je bil v drugi polovici 20. stoletja porušen in o njegovem obstoju priča le še spominska tabla. Prva leta svojega življenja je Oskar Smreker preživel v podeželskem okolju. Gimnazijo je z maturo dokončal v Gradcu. Po opravljenih sprejemnih izpitih je bil oktobra 1870 sprejet v prvi letnik strojništva na Tehniški visoki šoli ETH v Zürichu, ki ga je z diplomskim izpitom opravil v zimskem semestru šolskega leta 1873/74. Aprila 1874 se je zaposlil na uradu Kraljevske pruske železniške direkcije v Saarbrücknu, kjer se je specializiral v gradnji železniških konstrukcij. V začetku leta 1876 je zamenjal svoje delovno področje in se zaposlil kot projektant na področju oskrbe z vodo in kanalizacije. Od tega leta dalje je delal pri različnih projektivnih podjetjih s področja oskrbe s pitno vodo in odvajanjem odpadnih voda. Leta 1882 je v Mannheimu v Nemčiji odprl samostojno tehniško pisarno, ker je pridobil projekt izvedbe tamkajšnjega mestnega vodovoda. Sprva je deloval v zelo skromnih razmerah, kmalu pa je uspel pridobiti številne projekte, ki so omogočili razcvet njegove dejavnosti. Za dolgo vrsto let je Mannheim postal oporišče njegove poslovne dejavnosti, vse do let po prvi svetovni vojni, ko je zaradi težkih povojnih razmer zapustil mesto. Leta 1921 je ustanovil podjetje na Dunaju. Kmalu po svojem 80. rojstnem dnevu se je preselil v Pariz, kjer je ustanovil podjetje, katerega namen je bil graditi vodovodno in kanalizacijsko omrežje v Maroku. Po kratki bolezni je 19. februarja 1935 umrl v Parizu. Skupaj z ženo je pokopan v družinski grobnici v Reichenau v Spodnji Avstriji, kjer je imel svoje posestvo.

Smreker je širom po Evropi, v Turčiji in na Bližnjem vzhodu projektiral ali svetoval pri gradnji preko 100 vodovodov. Nekatere vodovode so njegova podjetja tudi gradila ali pa je pri njih sodeloval kot vodja nadzora. Seznam projektov, ki sta jih izdelala on in njegovo podjetje, je izredno dolg. Tako je na primer sodeloval pri gradnji vodovodov v Lvovu, Beogradu, Kaliningradu, Trstu, Pragi in številnih nemških ter avstrijskih mestih. V Sloveniji je načrtoval Ljubljanski vodovod in vodovod v Kranju. Ali je sodeloval pri načrtovanju še katerega drugega slovenskega vodovoda, ni znano.

Slika 4. Skica enega od vodnjakov Ljubljanskega vodovoda iz knjge Oskarja Smrekerja »Oskrba mest z vodo«

Pomembno je tudi Smrekerjevo znanstveno raziskovalno delo. Čeprav so se nekatere njegove teorije o toku podzemne vode kasneje izkazale za napačne, velja za začetnika teorije nelinearnega toka vode skozi porozni medij, in enega prvih, ki se je ukvarjal s hidravliko vodnjakov. Do svojih spoznanj je prišel na podlagi izkušenj pri gradnji in testiranju vodnjakov, kjer se v njihovi neposredni okolici ustvarijo nestacionarni pogoji in turbulentni tok. V nekaterih delih, ki obravnavajo tok podzemne vode proti vodnjakom, avtorji enačbo, ki podaja odnos med gradientom gladine podzemne vode v okolici vodnjaka in pretokom podzemne vode, imenujejo Smrekerjeva enačba. Hkrati z obsežnim projektantskim in načrtovalskim delom velja omeniti tudi njegov prispevek k razvoju tehnologije. Kot šolan strojnik je prijavil številne patente.

Smreker je bil plodovit pisec, ki je svoje prispevke objavljal skoraj v vsej takratni strokovni literaturi s področja vodnega in komunalnega gospodarstva na nemškem govornem področju. V okviru svojega obsežnega projektantskega dela je o svojem delu poročal v periodiki, ki je danes pomemben vir za opis njegovega dela. Objavil je tudi nekaj samostojnih del. Prvo knjigo z naslovom »Učbenik tehnične mehanike« je objavil leta 1886, naslednji dve samostojni objavi pa segata šele v leto 1914. Prva je njegov doktorat s področja tehniških znanosti, ki ga je zagovarjal na ETH v Zürichu. Delo z naslovom »Podzemna voda, njeno pojavljanje, gibanje in količine« je objavil tudi kot samostojno knjigo. Istega leta je objavil še svoje monumentalno delo »Oskrba mest z vodo«, ki vzbuja navdušenje še danes. Obsežna knjiga vsebuje poglavja o pomenu pitne vode, o pojavljanju vode v naravi, o teoriji toka vode v poroznem mediju, o teoriji toka vode v ceveh in kanalih ter o projektiranju vodovoda in njegovi ekononomiki.

Življenje in delo pomembnih inženirjev hidrotehnikov različnih strok, ki so delovali v Sloveniji, ali pa so bili v njej samo rojeni, je preslabo poznano. Narod, ki tako zelo ceni svoje pesnike in pisatelje, bi moral več pozornosti posvetiti tudi svojim znanstvenikom in tehnikom. Svetovni inženirski dan je ena od takšnih priložnosti, da se spomnimo tudi nanje.

prof. dr. Mihael Brenčič

Opomba:

Več o življenju in delu Oskarja Smrekerja najde bralec v prispevkih:

Brenčič, M., 2008: Zgodovina hidrogeologije – Kratek oris življenja in dela Oskarja Smrekerja. Geologija 51/2, 141-146.

Brenčič, M., 2010: Oris življenja Oskarja Smrekerja (1854 – 1935) projektanta vodovodov in raziskovalca podzemne vode. Slovenski vodar 21-22, 31-34.

Organizacija združenih narodov – OZN je na temelju svojih načel in vrednot pripravila in sprejela že veliko zgodovinskih izjav, listin in dokumentov. Nekateri med njimi so globoko posegli v ustroj svetovne politične ureditve in človekove pravice, drugi pa so kljub dobrim namenom in visokoletečim ciljem potonili v pozabo. Eden pomembnejših dokumentov OZN je tudi resolucija o Agendi 2030 – Ciljih trajnostnega razvoja. V njej so zapisane zaveze, da bi človeštvo na globalni ravni doseglo določene cilje za izboljšanje življenja nas vseh, poleg tega pa naj bi vsi skupaj stopili na pot trajnostnega razvoja. Kakšni bodo rezultati teh aktivnosti, bo pokazal čas. Ta trenutek, ko smo ravno sredi izvajanja tega programa, pa agencije OZN že ugotavljajo, da za zastavljenimi cilji zaostajamo na globani ravni. Med cilji, kjer je ta zaostanek očiten, je tudi Cilj 6 – Pitna voda in sanitarna varnost za vse.

Slika 1: Voda nekoč in danes. Baročni venec etruščanskega vodnjaka, starega več kot 3000 let in globokega 37 metrov v Peruggi v Italiji (foto: Mihael Brenčič).

Že decembra leta 2020 je Generalna skupščina OZN sprejela odločitev, da bo med 22. in 24. marcem 2023 na sedežu organizacije v New Yorku potekala konferenca OZN o vodi (ang. UN 2023 Water Conference). To je prva globalna konferenca o vodi na visoki politični ravni po konferenci v Mar del Plati v Argentini, ki je bila organizirana leta 1977. Morda bo kdo rekel, da je to le še ena v nizu mednarodnih konferenc, ki se ukvarjajo z vodo. Skoraj vsako leto je takšnih konferenc veliko; od bolj ali manj politično obarvanih do številnih strokovno znanstvenih konferenc. Vendar je ta več kot zgolj še ena konferenca v nizu tovrstnih mednarodnih ali medvladnih srečanj. Predvsem zaradi tega, ker bo potekala na najvišjem političnem nivoju. Po zanesljivih podatkih se bo na primer konference iz Republike Slovenije udeležila zelo visoka politična delegacija. Vodila jo bo predsednica države Nataša Pirc Musar, sodelovala pa bosta tudi zunanja ministrica Tanja Fajon in minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan. K delegaciji sodi tudi celoten diplomatski aparat, od stalne delegacije v OZN do diplomatov, ki delujejo iz Slovenije. Podobno bo tudi v primeru drugih držav.

Slika 2: Nedotaknjena divja reka. Pogled na reko Vjoso v Albaniji, še zadnjo nedotaknjeno in neregulirano reko v Evropi (foto: Mihael Brenčič).

Konferenca OZN o vodi se pripravlja že vsaj štiri leta, in v vsem tem času potekajo intenzivne priprave ter pogovori o njenih izhodiščih, vsebini, organizaciji in poteku. Uradno jo gostita Republika Tadžikistan in Kraljevina Nizozemska. Obe državi sta za ta namen imenovali posebna opolnomočena veleposlanika, ki intenzivno delata na pripravi celotne konference.

Kako bo potekala konferenca? Sestavljena bo iz petih interaktivih dialogov in plenarne razprave v skupščini. Plenarna zasedanja bo vodila Republika Madžarska. Poleg tega bodo na sedežu OZN potekali še posebni in spremljevalni dogodki. Slednjih naj bi bilo preko 1000.

Interaktivni dialogi so opredeljeni kot:

• Voda za zdravje. Dialog bo obravnaval človekove pravice s stališča dostopa do varne in zdrave pitne vode ter do ustrezne sanitarne varnosti.
• Voda za trajnostni razvoj. Dialog bo obravnaval vrednotenje vode, povezavo (nexus) voda-energija-hrana ter trajnostni in urbani razvoj.
• Voda za podnebje, odpornost in okolje. Dialog bo obravnaval vodo od izvira do morja, biotsko raznovrstnost, podnebje, odpornost in zmanjševanje tveganj zaradi katastrof.
• Voda za sodelovanje. Dialog bo obravnaval prekomejno in mednarodno sodelovanje na področju vode, medsektorsko in prekosektorsko sodelovanje, ki vključuje tudi sodelovanje na področju znanosti, ter vprašanja vode v Agendi 2030.
• Desetletje delovanja na področju vod. Ta dialog se bo ukvarjal z doseganjem in implementacijo ciljev v okviru akcijskega desetletja, imenovanega: »Voda za trajnostni razvoj« v obdobju 2018 – 2028. Obravnavan bo tudi akcijski načrt za vodo, ki ga bo pripravil generalni sekretar OZN.

Za vsakega od dialogov je sekretariat konference pripravil obsežen izhodiščni dokument (ang. concept paper), do katerih so že zavzela stališča tudi posamezne države članice, mednarodne organizacije, agencije OZN in deležniki. Vsakega od dialogov bosta vodili po dve članici, ena, ki je opredeljena kot razvita država,druga pa kot država v razvoju.

Slika 3: Čigava je voda? Rimski vodnjaki v Rajčevici na območju Dalmatinske zagore v zaledju Splita – Hrvaška (foto: Mihael Brenčič).

 Konferenca bo sprejela dve resoluciji, ki pa žal ne bosta zavezujoči. To sta predvsem poročili o aktivnostih, povezanih z vodo, v okviru izvajanja zavez Agende 2030. Takšne konference so praviloma le zaključek dolgoletnih prizadevanj diplomatov iz ozadja. V zadnjem letu ali dveh, v zadnjih mesecih pa intenzivno, so potekali pogovori o tem, kdo bo predsedoval določenemu političnemu dialogu in kdo bo vodil razpravo med posameznimi dogodki. Prav tako je pomembno, kdo in kdaj bo nagovoril določeno politično skupino ter generalno skupščino. Širok nabor držav, ki so sodelovale v teh procesih, dokazuje pomen konference.

Na nek način lahko obžalujemo, da skupščina OZN v okviru konference ne bo sprejela zavezujoče deklaracije, navkljub intenzivnemu prizadevanju predsedujočih držav, da bi do tega prišlo. To kaže, kako zelo raznoliki so pogledi držav članic OZN na vprašanje vode. A na mednarodni ravni je pogosto uspeh že to, da se politiki zberejo na dogodku, posvečenemu žgoči mednarodni temi in o njej razpravljajo. Kako zelo pereča je problematika vode na globalni ravni pa dokazuje že kratek opis interaktivnih dialogov, ki smo ga prikazali zgoraj.

Zaradi Konference OZN o vodi 2023, ki se bo začela na dan voda 22. marca, je temu posvečen tudi letošnji dan voda z geslom: »Pospešimo spremembe«. Na ta dan bo izšlo tudi letošnje OZN razvojno poročilo o vodi. Nekateri vsebinski poudarki tega poročila so že znani. Verjetno bo poročilo nekoliko drugačno, kot je bilo v preteklih letih. Informacije, ki so na voljo, kažejo, da bo tokrat dokument naravnan veliko bolj politično. Vendar zaradi tega to poročilo ne bo nič slabše, kot je bilo poročilo v preteklih letih, le bolj med vrsticami ga bo potrebno prebirati.

Leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga »Izvor vrst«, se verjetno nihče ni zavedal, kako prelomna bodo njegova dognanja ne le za naravoslovje, temveč za znanost in celotno človeško védenje. Darwinovo delo je sprožilo velika nasprotovanja med tradicionalisti na eni ter strastno podporo med znanstveniki na drugi strani. Če je v strokovnih krogih evolucijski nauk okoli leta 1870 že obveljal, pa v različnih krogih in na žalost tudi pri nas še vedno sproža velika nasprotovanja v obliki tako imenovanega kreacionizma.

Charles Darwin (1809-1882) se je sprva šolal za zdravnika, a ga je že med študijem vedno bolj vleklo v naravoslovje, tako kot številne druge medicince. Zgodovina znanosti je polna zdravnikov, ki so postali pomembni naravoslovci. Na območju Slovenije sta to bila na primer Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) in Baltazar Hacquet (1739/1740-1815). Tako je po študiju medicine Darwin pričel študirati naravoslovje na Univerzi Cambridge. Kmalu po koncu študija leta 1831 je odšel z raziskovalno ladjo Beagle na pot okoli sveta. Po vrnitvi leta 1836 se je lotil intenzivnega študija materiala, ki ga je prinesel s potovanja, kot tudi analize terenskih zapiskov. Na podlagi slednjih je leta 1839 izdal popotni dnevnik »Potovanje z ladjo Beagle okoli sveta«, ki je postal velik hit, kar ga je naredilo za zelo popularnega pisca. Vendar je bila to le priprava za ostala njegova znanstvena dela, predvsem pa za opredelitev razvojnega nauka.

Slika 1: Charles Darwin pred potjo okoli sveta (vir: Wikipedia)

Na podlagi spoznanj svojega učitelja, geologa Charlesa Lyella (1797-1875), ter lastnih geoloških, predvsem pa paleontoloških raziskav med potovanjem okoli sveta, je prišel do spoznanja o postopnem razvoju naravnih vrst. Čeprav to ni bila teorija, do katere bi prišel povsem samostojno in neodvisno od ostalih znanstvenih sodobnikov, pa je bil tisti, ki jo je opredelil v najširšem pomenu ter najbolj celovito.

Charles Darwin velja za eno najpomembnješih osebnosti v zgodovini človeštva. Zaradi tega na njegov rojstni dan, 12. februarja, obeležujemo dan, ki je posvečen njegovemu delu in razvojnemu nauku, a ne le temu, temveč tudi moderni znanosti kot celoti. To ni dan, katerega obeleževanje bi sprejele mednarodne organizacije, in ni rezultat političnega konsenza članic Organizacije združenih narodov. To je dan, ki ga spodbuja mednarodna znanstvena skupnost sama. Obeleževati so ga pričeli že kmalu po njegovi smrti leta 1882, ko so se na ta dan pričeli zbirati njegovi privrženci in zagovorniki. Obširnejše obeleževanje tega dne se je pričelo šele ob 50. obletnici njegovega temeljnega dela »Izvor vrst« leta 1909. Od takrat dalje se ga, zlasti v anglosaksonskem svetu, redno obeležuje.

Zlasti v Darwinovem popotnem dnevniku bomo našli številne zanimive opise pokrajin, ki jih je obiskal, in v teh pokrajinah ne manjka vodnih pojavov v različnih pojavnih oblikah. V svojih popotnih opisih se je ukvarjal tudi z razlago hidrogeoloških pojavov, na primer z lečami sladke vode na oceanskih otokih.  Pustimo prikaz in analizo teh opisov za kakšno drugo priložnost in se dotaknimo, morda na prvi pogled, nezanimive podrobnosti, ki je lahko le drobna zanimivost, ali pa nam lahko predstavlja kratko popotnico v svet hidrogeologije.

Slika 2: Down House – posestvo, kjer je Charles Darwin živel od leta 1842 dalje (vir: Wikipedia)

Darwin je po vrnitvi s potovanja okoli sveta večino svojega življenja preživel na posestvu Down House v Kentu. Na to posestvo, ki se nahaja okoli 25 km južno od Londona, se je skupaj s svojo mlado družino preselil leta 1842. Vzrok za to, da je izbral podeželje, je bilo njegovo opešano zdravje. Kmalu po tem, ko se je posvetil urejanju in obdelavi podatkov iz svojega potovanja, je zbolel. Imel je hude težave s prebavo in srcem, kar je imelo za posledico, da je bil pogosto tako bolan, da ni mogel delati po več dni zapored. Bolezen je močno vplivala tudi na njegovo odsotnost v vsakdanjem družbenem življenju. Nikoli niso ugotovili, kaj je bil vzrok za njegovo bolehanje.

Z nakupom posestva Down House je dobil na razpolago tudi skoraj 100 metrov globok vodnjak, ki so ga dali izkopati že lastniki pred njim. Vodnjak je bil izdelan v kamnini, imenovani kreda (ang. Chalk), po kateri nosi ime tudi obdobje kreda v srednjem zemeljskem veku ali mezozoiku. Sestavljajo jo drobni delci ostankov morskih organizmov s karbonatnimi lupinicami. To je prav tista snov, s katero se je nekoč pisalo po šolskih tablah. Ta kamnina je na številnih območjih Velike Britanje in tudi drugod po severnih predelih Evrope pomemben in izdaten vodonosnik, ki se skoraj izključno uporablja za oskrbo s pitno vodo.

Slika 3: Pot, po kateri se je Darwin sprehajal in razmišljal o svojih rokopisih (vir: Wikipedia)

Tako kot pri veliko drugih stvareh, od vsakdanjega življenja pa do njegovih intelektualnih dejavnosti, so po Darwinovi smrti raziskali tudi pomen in naravo tega globokega vodnjaka, ki ga je Darwin imel na svojem posestvu, ter njegov pomen za celotno gospodarsko življenje družine. Morda se nam zdi to na prvi pogled malce pretirano, toda takšne raziskave nam pogosto odkrijejo širši pomen posameznih dejavnosti in opravil.

Dow House se nahaja na območju, kjer zaradi zakrasele krede skorajda ni površinskih vodotokov. Prebivalci na tem območju so razvili različne sisteme za zajem padavinske vode. Ker se v kredi podzemna voda nahaja globoko, so si lahko kopane vodnjake privoščili le najbogatejši posestniki. Skupnih vodnjakov niso imela niti večja naselja. Ker je bil vodnjak na Darwinovem posestvu globok, so vodo iz njega uporabljali le kot pitno vodo. Večjo količino vode je bilo zelo težko potegniti na površje. Za ostale potrebe so uporabljali deževnico, ki so jo lovili v podzemne cisterne.

Darwin je problematiki vode na svojem posestvu skrbno sledil. Ohranili so se zapisi, kjer si je z enim od svojih sosedov dopisoval o tem, kakšne so bile gladine podzemne vode v času suše v njihovih vodnjakih. Prav tako se je zanimal za različne mehanizme, s pomočjo katerih je bilo mogoče dvigovati vodo na površje. Potopnih črpalk v sodobnem pomenu besede takrat še niso poznali. Do podzemne vode je imel Darwin tudi posebno stališče. Ta je bila zaradi visoke količine raztopljenih karbonatov primerna za pitje in s tem tudi za lajšanje njegovih prebavnih težav, medtem ko zaradi tega ni bila ustrezna za zalivanje. Za zalivanje so na njegovo zahtevo uporabljali le deževnico, rabo slednje pa je Darwin argumentiral tudi z njeno kemijsko sestavo.

Slika 4: Charles Darwin v zrelih letih, ko je napisal že vsa svoja pomembna dela (vir: Wikipedia)

Navidezno droben detajl iz Darwinovega življenja nam odkriva, kako pomemben je dostop do zdrave in tudi kakovostne pitne vode, in da pri tem niso pomembne le njene osnovne senzorične in higienske lastnosti, temveč tudi ostale elementarne značilnosti, kot sta zlasti njen okus in vpliv na prebavni trakt.

prof. dr. Mihael Brenčič

Vir: Whincup, P., 2021: Darwin’s deep well at Down House, England (UK). Hydrogeological Journal 29:2305–2311, https://doi.org/10.1007/s10040-021-02378-0.

Zgodovina znanosti in idej sta prepleteni z dosežki moških. Kljub temu med množico pripadnikov močnejšega spola zasledimo tudi nekaj izjemnih posameznic; na primer fizičarki Marie Skłodowsko-Curie in Liso Maitner, matematičarki Sofijo Kovalevskajo in Emmy Noether, geofizičarko Inge Lehmann ter paleontologinjo Mary Anning. Zlasti v novejšem času bi lahko našteli še številne druge pomembne znanstvenice. Tudi število Nobelovih nagrajenk se iz leta v leto vztrajno povečuje, znanstvenicam pa dodeljujejo še druge pomembne mednarodne nagrade. Podobno velja za Stockholmsko nagrado za vodo, ki velja za ekvivalent Nobelove nagrade na področju voda (povezava).

Iz dneva v dan raste zavedanje, da bo krize, v katerih se je znašel sodobni svet, in tiste, ki nam še grozijo, mogoče preseči le, če bosta pri reševanju teh problemov sodelovala oba spola enakovredno, kar seveda pomeni, da bi morala biti med njima zagotovljena enakopravnost. Tega se zavedajo tudi mednarodne organizacije, tako vladne kot nevladne. Organizacija združenih narodov – OZN je enakopravnost spolov uvrstila v enega od 17 ciljev trajnostnega razvoja, v povezavi s tem ciljem pa je razglasila tudi nekatere mednarodne dneve. Med njimi je najbolj znan 8. marec, dan žena, ki ga obeležujemo že desetletja dolgo, med tiste, ki skušajo poudariti vlogo žena pri trajnostnem razvoju, pa prištevamo še Mednarodni dan žena in deklet v znanosti, ki ga obeležujemo 11. februarja. Ta dan so na predlog Komisije o statusu žensk (ang. Commission on the Status of Women), ki deluje pod okriljem OZN, razglasili leta 2011, vendar še vedno nima statusa mednarodnega dne, ki ga razglasi Generalna skupščina OZN. Do sedaj je k deklaraciji o njegovi razglasitvi pristopilo nekaj več kot 30 držav članic. Ne glede na to pa je sporočilo tega dne zelo pomembno: znanost in njeni dosežki morajo postati dostopni vsem pod enakimi pogoji. Pri razvoju znanosti imajo žene in dekleta zelo pomembno vlogo, nenazadnje tudi zaradi tega, ker so na nekaterih znanstvenih področjih uspešnejše kot moški.

Ko sem se na začetku svoje hidrogeološke kariere pričel seznanjati z dinamiko podzemne vode, sem pri prebiranju literature v angleškem jeziku znova in znova naletel na priimek Polubarina Kochina. Skoraj vsak učbenik dinamike podzemne vode je citiral njeno knjigo »Teorija toka podzemne vode« (ang. Theory of Groundwater Movement). Knjige v naših knjižnicah v 90. letih prejšnjega stoletja sploh ni bilo mogoče dobiti. V nekaterih knjižničnih katalogih je bila sicer zavedena, a je veljala za izgubljeno. Šele čez leta, ko sem dinamiko podzemne vode že kar dobro osvojil, mi je uspelo pridobiti tudi kopijo knjige, za katero se je izkazalo, da gre za prevod ruskega originala iz leta 1952. Knjiga je bila prevedena v okviru posebnega programa ameriške vlade, ki je na višku hladne vojne v 60. letih prejšnjega stoletja podpiral prevode del pomembnih ruskih znanstvenikov z namenom, da so lahko v ZDA sledili razvoju ruske znanosti in to znanje tudi uporabljali.

Ob prebiranju temeljne hidrogeološke literature, predvsem v tistem delu, ki uporablja metode matematične analize, dobi bralec občutek, da se je velik del razvoja začel šele s Polubarinovo Kočino[i]. Njen prispevek na tem področju je izjemen, saj je na eni strani  podala številne nove rešitve, po drugi pa nanizala zelo sistematičen pregled matematičnih rešitev hidrogeoloških problemov.

Slika 1: Prikaz tokovnic in linij enakega potenciala v vodonosniku pod jezom – povzeto po knjigi »Teorija toka podzemne vode« avtorice Pelageje Polubarinove Kočine iz leta 1952

Ali lahko v času, ko je v Evropi zaradi vojne v Ukrajini vse, kar je ruskega, osovraženo, omenjamo dosežke ruske znanosti? Tako kot verjetno ne bomo prenehali brati del Dostojevskega in Tolstoja ter poslušati Čajkovskega in drugih ruskih klasičnih skladateljev, tako ne moremo zanikati dosežkov ruske znanosti, še zlasti ne na tistih področjih, kjer ti dosežki predstavljajo osnovo za sodobne znanstvene raziskave. To velja tudi za hidrogeologijo. Velik delež znanja o toku podzemne vode, ki temelji na orodjih matematične analize, so od začetka 20. stoletja pa do razpada Sovjetske zveze razvili ruski hidrogeologi in hidravliki, med katerimi je najpomembnejšo vlogo zavzemala Pelageja Polubarinova Kočina.

Glede na njen velik pomen v hidrogeologiji me je vedno zanimalo, kdo je bila in kakšna je njena biografija. Postopoma mi je to tančico uspelo odgrniti, nazadnje tudi tako, da sem uspel prebrati njeno avtobiografijo »Spomini«, ki jo je napisala leta 1974. In ne glede na vojno, na stiske in konflikt, ki so ga Rusi povzročili v Ukrajini, je prav, da na kratko osvetlimo njeno življenje. Dosežki znanstvenice so vedno rezultat njenega lastnega talenta in trdega dela. Pelagejin curiculum vitae odraža prav to, zaradi česar je prispevek žensk v znanosti tako pomemben: vztrajnost in sistematičnost, ki sta združeni z idejami in vizijo.

Slika 2: Pelageja Jakovljevna Polubarinova Kočina (1899-1999) – vir: Wikipedia

Pelageja Jakovljevna Polubarinova Kočina se je rodila leta 1899 v Astrahanu ob Volgi, blizu izliva reke v Kaspijsko jezero, v družini računovodje s štirimi otroki. V letu 1911 se je družina preselila v Sankt Peterburg z namenom, da bi otroci dobili ustrezno izobrazbo. Pelageja je v mestu pričela obiskovati ženske izobraževalne zavode ter nato univerzo, ki je po revoluciji leta 1917 postala del Peterburške univerze. Formalna porevolucijska enakopravnost žensk ji je omogočila, da je leta 1921 dokončala študij čiste matematike. Na univerzi je spoznala moža, s katerim sta imela dve hčeri. Nikolaj Kočin (1901 – 1944), ki je bil prav tako matematik, se je zelo uspešno ukvarjal s problemi dinamike plinov, stisljivih tekočin in meteorologije. To je v dinamiko tekočin pripeljalo tudi Pelagejo. Zakonca sta do leta 1935 delovala v akademskih inštitucijah v Sankt Peterburgu, tedaj že Leningradu, od tega leta dalje pa v Moskvi, kamor se je na Stalinov ukaz preselila Akademija znanosti skupaj s svojimi inštituti.

V tridesetih letih 20. stoletja so v Sovjetski zvezi pričeli izvajati velike hidrotehnične projekte. To je obdobje, ko je pod Stalinovo diktaturo nastalo veliko prekopov, namakalnih sistemov, jezov in hidroelektrarn. Na teh objektih so večinoma delali interniranci in zaporniki, med katerimi jih je veliko tudi umrlo za posledicami izčrpanosti in nemogočih delovnih pogojev. Zaradi velike hitrosti gradnje in težkih hidro in geotehničnih pogojev je prihajalo do velikih težav, ki jih je bilo treba rešiti relativno hitro; od ocen vodne bilance do problema puščanja in tesnenja jezov. Vse to je privedlo do velikega napredka na področju hidrologije in poznavanju dinamike tekočin. Ne zavedamo se več, da v tem obdobju intenzivnega razvoja sovjetske hidrologije korenini sistemski pristop pri obravnavi vodnega kroga, ki je še danes osnova za upravljanje in vladovanje[ii] z vodami.

Slika 3: Portretna fotografija Pelageje in njenega moža Nikolaja Kočina kmalu po poroki (vir: Polubarinova Kočina: Spomini, 1974)

Zaradi moževega dela na področju dinamike tekočin se je Pelageja po letu 1933 pričela intenzivno ukvarjati s problemi toka podzemne vode. V prihodnjih letih je rešila številne probleme, za katere analitične rešitve pred tem niso bile znane. Pri svojem delu je uporabila metode kompleksne analize ter prosto gibajočega se robnega pogoja[iii]. Na podlagi teh rešitev in dela drugih sovjetskih hidrodinamikov je leta 1952 napisala temeljno delo »Teorija toka podzemne vode«, kar jo še danes, kot edino žensko, uvršča med tvorce moderne kvantitativno podprte hidrogeološke znanosti.

Leta 1946 je bila šele kot tretja ženska v več kot dvestoletni zgodovini izvoljena za dopisno članico Akademije znanosti, kar je bilo izjemno priznanje. Poleg tega je bila deležna še mnogih drugih akademskih in državljanskih časti. Bila je tudi med soustanovitelji Sibirske veje akademije znanosti.

Celotno kariero je intenzivno potovala po prostranstvih Sovjetske zveze in tudi drugod po svetu. Poleg svojega fundamentalnega dela, ki je izšlo v več izdajah, je napisala še vrsto drugih del s področja dinamike podzemne vode. V kasnejšem obdobju življenja se je pričela intenzivno ukvarjati z zgodovino razvoja matematike. Napisala je monografijo o matematičarki Sofiji Kovaljevski in še nekaj drugih monografij o drugih pomembnih matematikih. Svoj zadnji znanstveni članek je objavila v letu 1999, ko je imela že častitljivh 100 let.

Njena ustvarjalnost, številna dela ter tudi izredno dolgo in ustvarjalno življenje, v katerem je preživela celotno burno 20. stoletje, priča o njeni izjemnosti. Poleg znanosti je bila aktivna v družbenem življenju, pogosto tako, da je pri tem ščitila zlasti družbeno deprivilegirane kolege. Kar pa v današnjem času ni tako nepomembno, v obdobju hladne vojne je bila aktivna tudi v mednarodnem mirovnem gibanju.

Slika 4: Prikaz tokovnic na vplivnem območju vodnjaka – povzeto po knjigi »Teorija toka podzemne vode« avtorice Pelageje Polubarinove Kočine iz leta 1952

V širši mednarodni znanstveni skupnosti je njeno delo premalo znano. Navedbe njenega dela zasledimo predvsem v hidrogeološki literaturi in literaturi o zgodovini razvoja matematike. Zavedajmo se, da so v znanosti in umetnosti pomembni dosežki, ne glede na to, od kod prihaja ustvarjalec.

prof. dr. Mihael Brenčič

Viri za življenjepis:

Polubarinova Kočina, P.J., 1974: Vospominjanja. Nauka, Moskva.

Zlotnik, V.A. & Emikh, V.N., 2007: Pelageya Yakovlevna Polubarinova-Kochina (1899–1999): A Soviet Era Mathematician. Groundwater 45/3, 383–387.

[i] Priimek pišem v slovenski transliteraciji, razen v primeru, ko navajam angleško literaturo.

[ii] Prevod angleške besede ‘governance’.

[iii] Free moving boundary.

Svoje otroštvo in velik del mladosti sem preživel v Tomišlju, v vasi pod Krimom na robu Ljubljanskega barja. Oče se je odločil, da bo tukaj sezidal družinsko hišo, tako kot so to v »sivih« časih socializma počeli mnogi, čeprav nihče od nas preostalih članov družine ni nikoli razumel, zakaj smo se preselili prav tja. Z Ljubljanskim barjem sem se seznanil že zelo zgodaj, saj smo ga na poti iz Ljubljane v Tomišelj vsakič tudi prečkali. Prav tako sem bil pogosto priča, kaj so o njem pripovedovali predstavniki »prvotnega ljudstva«, domačini, ki so z Barjem živeli. Proti koncu osnovne šole, ki sem jo ves čas obiskoval v Ljubljani, pa sem o Barju pričel tudi brati, a je bilo zame vse do zadnjih dveh letnikov srednje šole, ko sem ga pričel intenzivno raziskovati, tuje, skrivnostno in odbijajoče območje, tako kot temačni krimski gozdovi, ki so se dvigali za našo hišo. Na Barju je bila poleti neskončna množica komarjev in muh, in ne poleti in ne pozimi naj ne bi bilo varno hoditi naokoli, ker lahko padeš v kakšno luknjo in te nikoli več ne bodo našli. Kasneje so se ti strahovi izkazali za pretirane, verjetno so bili spodbujeni s strani odraslih, da se ne bi kam potepel. Barje mi je počasi pričelo odkrivati svoje skrivnosti.

Slika 1: Ljubljansko barje med poplavami (foto: Mihael Brenčič)

Opazoval sem, kako se Barje spreminja, ne le zaradi menjave letnih časov, temveč počasi, iz leta v leto, zaradi človekovih posegov. Opazoval sem spremembe, ki so se pričele že s prvimi melioracijskimi deli v drugi polovici 18. stoletja, in nato iz desetletja v desetletje nadaljevale. Današnje Barje ni več takšno, kot je bilo še pred desetimi leti, in Barje na prelomu tisočletja tudi ni bilo več takšno, kot je bilo na začetku osemdesetih let 20. stoletja. Danes si Barja, kakršno je bilo pred človekovimi posegi, ne znamo niti več predstavljati. V mojem otroštvu je imela vsaka hiša na Barju čoln. Veliki podolgovati leseni čolni so bili namenjeni prevozu ljudi in živine. Že dolgo je tega, kar so ti čolni povsem izginili. Nekoč so bili vsi odvodni kanali polni vode, tudi v najbolj vročem poletju, poplavljanja pa so bila pogostejša. Že na prvi pogled je bilo takrat na Barju mnogo več vode, in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi zasipaval drenažne jarke, tako kot se to počne danes. Na mestu nekdanjih jarkov se celo gradi.

Slika 2: Ižanska cesta v smeri proti Igu med poplavami leta 2010 (foto: Mihael Brenčič)

Ko smo se vozili iz Ljubljane v Tomišelj, smo morali pogosto ubrati daljšo pot, ker so bile ceste preko Barja poplavljene ter neprevozne. Oče se je pogosto pritoževal nad tem, češ, kdaj bodo to uredili. Nekoč, bil sem star sedem ali osem let, smo se v našem modrem Amiju 8 peljali od Haptmanc proti Mateni. Že med vožnjo sem skozi avtomobilsko okno opazoval svetleče vodne površine na obeh straneh ceste. Ko smo zapeljali z Ižanke na Matenko, takrat je bila cesta še makadamska, je bilo cestišče nekoliko naprej od križišča zalito z vodo. Kaj sedaj?

»Peljali se bomo preko. Ami je Citroënov izdelek in ima visok motor, ne bo ga zalilo. Gremo naprej,« je rekel oče.
»Ne lomi ga, obrnimo se,« je očeta prepičevala vedno previdna mama.

A kaj, ko se oče ni nikoli pustil prepričati, če je bil za nekaj trdno odločen. Sam kot veliki ribič pa ja že pozna vodo. Pritisnil je na plin, motor je zarohnel in na hitro smo zapeljali v vodo, da bi čim prej prišli preko zalitega dela cestišča. V padajočem mraku je bil kopni del ceste na drugi strani videti zelo blizu. Voda je brizgnila na vse strani, motor pa je takoj nato samo še zakašljal in obstali smo sredi vode. Povsem počasi je voda pričela ob stikih vrat mezeti v notranjost avtomobila. Vsi poizkusi, da bi oče motor avtomobila ponovno zagnal, so bili zaman. Motor je še nekajkrat zakašljal, potem pa tudi to ne več. Počutil sem se, kot da sedim v čolnu. V moji otroški domišljiji sem si predstavljal, kako nas bo voda zdaj zdaj dvignila in odnesla nekam tja proti Ljubljanici.

Oče se je sezul, si nad kolena zavihal hlače in izstopil, mama pa se je presedla na njegovo mesto, in zelo počasi mu je uspelo avto potisniti na drugo stran, na suhi del ceste. Toda tudi tam avto ni in ni vžgal. Nikjer ni bilo nikogar, da bi nam pomagal. Avta ni bilo mogoče pustiti ob cesti, peš do prve vasi z majhnimi otroki pa je bilo predaleč.

»Miha, ti boš šofiral. Usedi se za volan! Ali vidiš preko volana na cesto?«
»Ne, vidim pa nebo,« sem odgovoril očetu.
»V redu, ti samo primi volan, in ga drži. Ko ti rečem levo, zavrti volan v levo, in ko ti rečem desno, zavij volan v desno. Si razumel?«
»Oči, sem.«

In tako smo krenili na pot. Trdno sem z obema rokama držal volan, nogi pa sta bingljali v zraku. Počutil sem se zelo zelo imenitno. Šofiral sem! Moja mala sestra je še nekaj sitnarila na zadnjem sedežu, nato pa je globoko zaspala.

»Zavij levo! Zavij levo! Levooo! Mulc, ali ne veš, katera je leva? Če ti rečem na levo, zavij levo in ne desno. Ali ne vidiš, da bi avto skoraj zdrsnil v jarek?«
»Ne.«

Tako sem se počasi naučil obračati volan, ugotovil sem pa tudi, katera stran je leva in katera je desna. Starša sta že v trdni novembrski temi pririnila avtomobil do vasi. Meni se je tole ”šofiranje” že zelo vleklo, pred tem si nisem mislil, da se lahko avto premika tudi tako zelo počasi. Niti sanjalo se mi ni, da je lahko upravljanje volana tako zelo naporno početje. Avto sta starša zrinila na dvorišče hiše znancev in nato smo ujeli še zadnji avtobus za Ljubljano.

Ko smo se nekaj dni kasneje otroci igrali na dvorišču pred blokom, v katerem smo živeli v Ljubljani, sem se seveda pohvalil, kako sem sam šofiral. Ampak hvale je bilo kaj hitro konec, ko me je starejši prijatelj vprašal:

»Če si šofiral, pa povej, kje ima avto kuplungo?« Seveda nisem vedel, ne kaj je to in ne kje v avtomobilu bi to lahko bilo.

Kaj podobnega bi se nam danes le težko zgodilo. Tudi če bi na Barju zapeljali v vodo in bi tam obstali, bi nam gotovo kdo pomagal, ker je sedaj tam povsod polno ljudi, avtomobilov in hiš. In skoraj vsakdo ima pri sebi telefon, s katerim lahko pokliče na pomoč.

Slika 3: Voda išče pot med hišami – poplave na Ljubljanskem barju leta 2010 (foto: Mihael Brenčič)

Ljubljansko barje je po besedah nekaterih avtorjev največje slovensko mokrišče. S to oceno pa se nikakor ne morem strinjati. Morda je to bilo nekoč, a že nekaj desetletij ni več. Ljubljansko barje je zaradi človekovega vpliva povsem spremenjena pokrajina. To je še vedno biosferno zelo bogato območje, vendar tega, kakšno je bilo nazadovanje biodiverzitete preko stoletij, ne vemo, ker prvotnega stanja biotske pestrosti na Barju ne poznamo. Dovolj je le, če si ogledamo nekatera krajevna imena, ki so še danes v rabi; na primer Hauptmance, ki se tako imenujejo zaradi tega, ker je bilo to lovišče prenate divjadi, na območju katerega je lahko lovil le »Landes Haptman«, poveljnik vojaškega garnizona v Ljubljani. Danes tam ni ne duha in ne sluha o kakršnih koli vodnih površinah, pa tudi pernate divjadi je bolj malo. Ali pa na to, da je bilo Krakovo, ki danes leži skorajda v centru Ljubljane, nekoč ribiško naselje na polotoku, kjer so se ljudje preživljali z ribolovom na Ljubljanici in njenih pritokih. Povsem spremenjena pa je tudi geodiverziteta tega območja, prvotna morfologija površja iz sredine 18. stoletja je nepovratno izgubljena.

Letošnje geslo mednarodnega dneva mokrišč je: »Čas je za obnovo mokrišč.« Takšno geslo je na Ljubljanskem barju naravi le v posmeh. Ob tukajšnjih zadnjih velikih poplavah lastniki najnovejših hiš ob črnovaški cesti niso imeli niti škornjev, uradni predstavniki države in lokalne skupnosti pa so morali poslušati očitke o tem, zakaj protipoplavna zaščita v centralnem delu Barja še vedno ni urejena. Ne glede na napore naravovarstvenikov in konzervatorjev je vse, kar bo v smeri obnove mokrišč na Barju narejeno v prihodnje, le vzpostavljanje naravnih parkov po človekovi predstavi, in ne na način, kakor bi to oblikovala narava, če bi ji pustili prosto pot.

Mednarodni dan mokrišč pod okriljem Organizacije združenih narodov – OZN je bil na generalni skupščini razglašen šele septembra 2015. Pred tem je bila organizacija v domeni UNESCO, še pred tem pa nevladnih organizacij. Resolucija generalne skupščine OZN tudi v tem primeru govori o doseganju ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030 in pri tem poudarja vlogo mokrišč.

Slika 4: Pogled čez Ljubljansko barje proti Ljubljani (foto: Mihael Brenčič)

Zgodovina mednarodnega dneva mokrišč je zanimiva in dolga že več kot 50 let ter odraža zavite poti priznavanja mednarodnih sporazumov s področja varovanja okolja in biodiverzitete. Analiza te zgodovine bi lahko bila zanimiva za kakšnega pravnika, mi pa si oglejmo le nekaj najbolj osnovnih dejstev o njej. Prvi mednarodni dan mokrišč je bil obeležen že leta 1971, ko se je peščica okoljevarstvenikov zbrala z namenom, da bi opozorila na njihovo vlogo in pomen v naravnem okolju. V to leto sega tudi sprejem Ramsarske konvencije, podpisane 2. februarja 1971 v Iranu, ki je dobila ime po tamkajšnjem mestu Ramsar, ležečem na obali Kaspijskega jezera. To je tudi vzrok, zakaj na ta dan obeležujemo dan mokrišč. Sprva je bila konvencija pripravljena le v štirih jezikih; angleščini, francoščini, ruščini in nemščini. Uporaba slednje je nekoliko nenavadna, saj ne sodi med svetovne diplomatske jezike. To je posledica tega, da so bili pri pripravi kampanje za priznanje mokrišč in kasnje tudi pri njeni finančni podpori zelo aktivni Švicarji. Sekretarijat Ramsarske konvencije ima še danes sedež v švicarskem mestu Gland. Ta je od leta 1998 dalje povezan z multinacionalko Danone, ki ga financira preko ustanove »Evian za vodo«, slednja pa ima svoj sedež v Parizu. Šele po sprejemu konvencije je UNESCO kot depozitar pogodbe pripravil tudi prevode v ostale diplomatske jezike. Čeprav so se obeleževanja dneva pričela relativno zgodaj, v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, je bil prvi mednarodni dan proglašen šele leta 1997. To je tudi prvo leto, ko je bilo razglašeno vodilno geslo tega svetovnega dneva.

Ramsarsko konvencijo je nekdanja skupna država SFRJ ratificirala leta 1977 pod imenom: »Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic«. To konvencijo je Republika Slovenija potrdila leta 1992 v okviru akta o ratifikaciji nasledstva nekdanje SFRJ. Hkrati s tem aktom se je pričel v slovenščini uporabljati nekoliko drugačen naziv: »Konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot lokalitete vodnih ptic«. Vzrok za to naj bi bil ne dovolj natančen prvotni prevod, ki je uporabljal tudi napačno izrazoslovje. Leta 1996 je bil ustanovljen tudi slovenski nacionalni odbor Ramsarske konvencije. Poleg Ramsarske konvencije so z dnevom mokrišč povezane še druge mednarodne konvencije o varovanju vrst in habitatov.

Slika 5: Jugozahodni rob Ljubljanskega barja (foto: Mihael Brenčič)

V Republiki Sloveniji je varovanje in obnavljanje mokrišč pomemben del okoljevarstvenih prizadevanj, tako na formalni kot tudi na izvedbeni ravni. Mokrišča v naši državi predstavljajo 5 % površin. Kot mednarodno pomembna mokrišča je leta 1993 Slovenija razglasila Sečoveljske soline, leta 1999 Škocijanske jame in leta 2006 Cerkniško jezero, skupaj s Križno jamo in Rakovim Škocijanom. Med pomembna slovenska mokrišča se uvrščajo še: Mura s poplavnim gozdom, Krakovski gozd, Zelenci – izviri Save Dolinke, Ljubljansko barje in Škocijanski zatok pri Kopru. V povezavi s temi mokrišči so bili v preteklosti izvedeni nekateri projekti, zlasti pod okriljem iniciative LIFE, v okviru katerih so bili sproženi tudi restavracijski projekti.

Navkljub mednarodnemu zavedanju o pomenu mokrišč, ki naj bi jih varovali in ohranjali, so to še vedno ekosistemi, ki v globalnem merilu najhitreje izginjajo. To je še vedno posledica tega, da so ta območja razumljena kot nevredna zemljišča, ki jih je treba izsušiti in nameniti drugačni rabi. Kot družba smo takšno razmišljanje v Sloveniji že presegli, vendar pritiski na mokrišča ostajajo prisotni še naprej tudi pri nas; veliko bo treba še postoriti. Z vprašanjem mokrišč je tesno povezano tudi vprašanje protipoplavne zaščite in sanacij vodotokov, o čemer tečejo številne javne in strokovne razprave. Upajmo, da se bodo te razprave iztekle tudi v korist vodnih ekosistemov, vodotokov in mokrišč; v korist narave, ne le za korist ljudi.

Ljubljansko barje pa … Ne spreminjajmo ga več!

A mnenja nekaterih so drugačna. Zapeljite se po rekonstruirani črnovaški cesti od Mokarja proti Lipam. Prostor je dragocen, prostor je bogastvo, ki pripada le – človeku.

Slika 6: Panorama Barja med zimskimi poplavami (foto: Mihael Brenčič)

prof. dr. Mihael Brenčič

V Splošni deklaraciji o človekovih pravicah je v njenem 26. členu zapisano, da ima vsakdo pravico do izobraževanja (povezava). Nadalje je v deklaraciji zapisano, da je izobraževanje usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti, utrjevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Organizacija združenih narodov – OZN je v svojih novejših prizadevanjih za zagotavljanje izobrazbe vsem ljudjem šla še nekoliko dlje. V 17 ciljih trajnostnega razvoja, ki so del Agende 2030 (povezava), je kot enega temeljnih izpostavila cilj 4, katerega ime se glasi »Kakovostno izobraževanje«. V OZN so z namenom, da bi ta cilj ustrezno izpostavili v odnosu do trajnostnega razvoja, decembra leta 2018 na plenarnem zasedanju Generalne skupščine v New Yorku 24. januar razglasili za Svetovni dan izobraževanja (povezava).

Slika: Vodilna fotografija Dneva izobraževanja 24. januarja 2023 (UNESCO).

Izobraževanje igra pomembno vlogo pri vzpostavljanju vzdržnih in odpornih družb ter prispeva k uresničevanju vseh ciljev trajnostnega razvoja. Izobraževanje je človekova pravica, javno dobro in tudi javna odgovornost. Otrokom zagotavlja, da se bodo lahko izvili iz primeža revščine in jim omogoča obetajočo prihodnost. Hkrati pa je poleg osnovnega izobraževanja pomembno tudi vključujoče in za vse enako kvalitetno izobraževanje, ne le za mlajše generacije. Brez vseživljenskega izobraževanja države ne bodo mogle doseči enakopravnosti spolov ter presekati kroga revščine, v kateri živijo milijoni otrok, mladih in odraslih. Na vseh področjih je izobraževanje treba pospešiti in predrugačiti tako, da bo ustrezno oblikovalo prihodnost, da bo ta vključujoča, relevantna in odporna na prihodnje krize in šoke. Da bo vse to tudi izvedljivo, moramo izvesti zeleni in digitalni prehod, doseči enakost med spoloma, vzpostaviti tudi izobraževanje v kriznih razmerah ter za vse te aktivnosti zagotoviti ustrezno finančno podlago. Izobraževanje je treba povezati s podnebno pravičnostjo, doseganjem enakopravnosti na vseh ravneh in z vzpostavljanjem človeku dostopnega in dostojnega dela, vse to pa povezati s trajnostnim razvojem. To so le osnovne teze, ki jih najdemo v dokumentih OZN v navezavi na izobraževanje (povezava).

Slika: Ikona 4 cilja trajnostnega razvoja – »Kakovostno izobraževanje«.

Za pripravo in vodenje aktivnosti ob svetovnem dnevu izobraževanja je zadolžen UNESCO, agencija OZN, ki je odgovorna za izobraževanje in znanost. Prav skozi to njeno zadolžitev lahko odkrijemo številne povezave med izobraževanjem in vodo. Znotraj UNESCO deluje Medvladni hidrološki program IHP – UNESCO (povezava), ki se ukvarja z zelo širokim naborom hidroloških aktivnosti in z vodo v vsej njeni povezljivosti ter esencialnosti. Tako se je IHP – UNESCO v letu 2022 zelo angažiral na področju podzemnih voda in celotno lansko koledarsko leto posvetil tej problematiki. Vrhunec aktivnosti je bil svetovni vrh o podzemni vodi, ki se je med 6. in 8. decembrom 2022 odvijal v Parizu (povezava). V okviru vrha so bili obravnavani strateški dokumenti, pomemben del sporočila teh dokumentov pa je bil povezan z izobraževanjem. Mnogi razpravljalci so na panelih, ki so potekali v okviru vrha, poudarili, da je nujno doseči večjo pismenost na področju podzemnih voda. Ta je tesno povezana s tako imenovanimi pospeševalci trajnostnega razvoja na področju podzemnih voda. V navezavi na izobraževanje so bili ti opredeljeni zlasti v dveh oddelkih (povezava): podatki in informacije (ang. Data and Information) ter razvoj spretnosti (ang. Capacity Development). K temu lahko prištejemo še posebno razpravo o povezavi med znanostjo, politiko in prakso.

O vodi vsi govorimo in na vodo se vsi spoznamo. To je posledica tega, da je voda esencialna, elementarna, njena lastnost pa je povezljivost, tako znotraj družbe kot med živo in neživo naravo. Toda že kratek pogled na razkorak med znanjem o vodi na področju znanosti in laičnim znanjem pokaže, da moramo še veliko postoriti, da bomo zmanjšali to praznino. Kako?

Poti do cilja je več. Prvi korak je prav gotovo ta, da si prizadevamo za to, da so vsi podatki, povezani z vodo, odprti in prosto dostopni. Drugi korak je, da se je s podatki in znanjem o vodi, ki je širše kot zgolj navajanje številk in drugih kvantitativnih opredelitev, treba seznaniti tako, da bomo podatke in informacije pravilno razumeli in jih umestili v širši kontekst našega védenja, to pa je mogoče le ob ustreznem pristopu k izobraževanju. Učitelji, ki delujejo na vseh nivojih izobraževanja, morajo biti posredniki tega znanja. In prav pri vprašanju izobraževanja o vodi se izkaže, da bodo stroke, ki se ukvarjajo z vodo, morale skupaj s pedagoškimi strokovnjaki razviti nove in inovativne pristope. Vse bolj in bolj se kaže, da je prav pri izobraževanju o vodi klasični pristop ex-catedra neustrezen.

Slika: Terenske vaje iz hidrogeologije so lahko tudi zabavne. Študentje prenašajo čoln (foto: Mihael Brenčič).

Odprta družba in odprto znanje sta načina, s pomočjo katerih lahko dosežemo cilje trajnostnega razvoja. Delček v tem mozaiku lahko prispeva tudi »Projekt podzemna voda« (ang. The Groundwater Project), ki ga je ustanovil John Cherry, eden najbolj znanih hidrogeologov, ki je skupaj z Alanom Freezom avtor zelo znanega hidrogeološkega učbenika »Podzemna voda« (ang. Groundwater). Poleg tega ima za seboj številne pomembne znanstvene dosežke, z obilico visoko citiranih člankov, izjemno vidna pa je tudi njegova družbena aktivnost. Velja za enega najboljših promotorjev podzemne vode, njene trajnostne zaščite in rabe, ter tudi vode na sploh. Zaradi tega je tudi prejemnik dveh najpomembnejših globalnih nagrad s področja voda; Stockholmske nagrade za vodo, ki velja za Nobelovo nagrado za vodo (povezava), in Nagrade za vodo predsednika Singapurja Lee Kuan Yewa. Za obe nagradi je poleg prestiža značilen tudi relativno visok nagradni sklad, vendar pri slednji denar ne pripada osebno nagrajencu, temveč mora ta s pomočjo dodeljenega denarja izpeljati projekt, ki je povezan z vodo. In prav na tej točki je John Cherry naredil pomemben preboj na področju izobraževanja o vodi. Ustanovil je portal odprtega znanja o podzemni vodi, imenovan »Projekt podzemna voda« (povezava).

Na domači strani projekta so prosto dostopne knjige o podzemni vodi z besedili različnih profilov in zahtevnosti. Na začetku delovanja projekta je Cherry od založbe, pri kateri je izdal svoj učbenik, odkupil nazaj avtorske pravice in vsem omogočil do njega prosti dostop. Nato je okoli sebe zbral ekipo pomembnih in uveljavljenih hidrogeologov, ki so pripravili program izdaje besedil z namenom, da bo hidrogeološko znanje in znanje o vodi v kar največji meri opredeljeno, k pisanju pa so sodelujoči zatem povabili še druge hidrogeologe. Tako je pričela nastajati serija prosto dostopnih del o podzemni vodi, ki jih strokovnjaki in znanstveniki pripravljajo pro bono. Zaradi pomena tega projekta si vsak od avtorjev sodelovanje pri tem projektu šteje v veliko čast. Vsako od knjig je mogoče tudi pretočiti. Ker so knjige prosto dostopne, ta projekt za pridobivanje znanja spodbuja zainteresirano javnost tudi k jezikovnim prevodom. Tako so nekatera dela med njimi že prevedena v pomembnejše svetovne jezike. Dodana vrednost tega portala odprtega znanja pa je tudi ta, da skuša vzpostaviti poljudno znanstveno literaturo za vse starostne nivoje, od slikanic za otroke do izobraževalnih del za odrasle. Nadejamo se, da kmalu dobimo kakšnega od prevodov tudi v slovenščini.

Naj ta zapis končam s povabilom k branju in brskanju po spletnih straneh projekta Podzemna voda (povezava). Viri, ki so na voljo, niso relevantni le za razumevanje podzemne vode, pač pa tudi za razumevanje vode kot celote.

Znanje o vodi je pomembno!

prof. dr. Mihael Brenčič