Ukročena podzemna voda; Ob svetovnem dnevu žena in deklet v znanosti – 11. februar

Zgodovina znanosti in idej sta prepleteni z dosežki moških. Kljub temu med množico pripadnikov močnejšega spola zasledimo tudi nekaj izjemnih posameznic; na primer fizičarki Marie Skłodowsko-Curie in Liso Maitner, matematičarki Sofijo Kovalevskajo in Emmy Noether, geofizičarko Inge Lehmann ter paleontologinjo Mary Anning. Zlasti v novejšem času bi lahko našteli še številne druge pomembne znanstvenice. Tudi število Nobelovih nagrajenk se iz leta v leto vztrajno povečuje, znanstvenicam pa dodeljujejo še druge pomembne mednarodne nagrade. Podobno velja za Stockholmsko nagrado za vodo, ki velja za ekvivalent Nobelove nagrade na področju voda (povezava).

Iz dneva v dan raste zavedanje, da bo krize, v katerih se je znašel sodobni svet, in tiste, ki nam še grozijo, mogoče preseči le, če bosta pri reševanju teh problemov sodelovala oba spola enakovredno, kar seveda pomeni, da bi morala biti med njima zagotovljena enakopravnost. Tega se zavedajo tudi mednarodne organizacije, tako vladne kot nevladne. Organizacija združenih narodov – OZN je enakopravnost spolov uvrstila v enega od 17 ciljev trajnostnega razvoja, v povezavi s tem ciljem pa je razglasila tudi nekatere mednarodne dneve. Med njimi je najbolj znan 8. marec, dan žena, ki ga obeležujemo že desetletja dolgo, med tiste, ki skušajo poudariti vlogo žena pri trajnostnem razvoju, pa prištevamo še Mednarodni dan žena in deklet v znanosti, ki ga obeležujemo 11. februarja. Ta dan so na predlog Komisije o statusu žensk (ang. Commission on the Status of Women), ki deluje pod okriljem OZN, razglasili leta 2011, vendar še vedno nima statusa mednarodnega dne, ki ga razglasi Generalna skupščina OZN. Do sedaj je k deklaraciji o njegovi razglasitvi pristopilo nekaj več kot 30 držav članic. Ne glede na to pa je sporočilo tega dne zelo pomembno: znanost in njeni dosežki morajo postati dostopni vsem pod enakimi pogoji. Pri razvoju znanosti imajo žene in dekleta zelo pomembno vlogo, nenazadnje tudi zaradi tega, ker so na nekaterih znanstvenih področjih uspešnejše kot moški.

Ko sem se na začetku svoje hidrogeološke kariere pričel seznanjati z dinamiko podzemne vode, sem pri prebiranju literature v angleškem jeziku znova in znova naletel na priimek Polubarina Kochina. Skoraj vsak učbenik dinamike podzemne vode je citiral njeno knjigo »Teorija toka podzemne vode« (ang. Theory of Groundwater Movement). Knjige v naših knjižnicah v 90. letih prejšnjega stoletja sploh ni bilo mogoče dobiti. V nekaterih knjižničnih katalogih je bila sicer zavedena, a je veljala za izgubljeno. Šele čez leta, ko sem dinamiko podzemne vode že kar dobro osvojil, mi je uspelo pridobiti tudi kopijo knjige, za katero se je izkazalo, da gre za prevod ruskega originala iz leta 1952. Knjiga je bila prevedena v okviru posebnega programa ameriške vlade, ki je na višku hladne vojne v 60. letih prejšnjega stoletja podpiral prevode del pomembnih ruskih znanstvenikov z namenom, da so lahko v ZDA sledili razvoju ruske znanosti in to znanje tudi uporabljali.

Ob prebiranju temeljne hidrogeološke literature, predvsem v tistem delu, ki uporablja metode matematične analize, dobi bralec občutek, da se je velik del razvoja začel šele s Polubarinovo Kočino[i]. Njen prispevek na tem področju je izjemen, saj je na eni strani  podala številne nove rešitve, po drugi pa nanizala zelo sistematičen pregled matematičnih rešitev hidrogeoloških problemov.

Slika 1: Prikaz tokovnic in linij enakega potenciala v vodonosniku pod jezom – povzeto po knjigi »Teorija toka podzemne vode« avtorice Pelageje Polubarinove Kočine iz leta 1952

Ali lahko v času, ko je v Evropi zaradi vojne v Ukrajini vse, kar je ruskega, osovraženo, omenjamo dosežke ruske znanosti? Tako kot verjetno ne bomo prenehali brati del Dostojevskega in Tolstoja ter poslušati Čajkovskega in drugih ruskih klasičnih skladateljev, tako ne moremo zanikati dosežkov ruske znanosti, še zlasti ne na tistih področjih, kjer ti dosežki predstavljajo osnovo za sodobne znanstvene raziskave. To velja tudi za hidrogeologijo. Velik delež znanja o toku podzemne vode, ki temelji na orodjih matematične analize, so od začetka 20. stoletja pa do razpada Sovjetske zveze razvili ruski hidrogeologi in hidravliki, med katerimi je najpomembnejšo vlogo zavzemala Pelageja Polubarinova Kočina.

Glede na njen velik pomen v hidrogeologiji me je vedno zanimalo, kdo je bila in kakšna je njena biografija. Postopoma mi je to tančico uspelo odgrniti, nazadnje tudi tako, da sem uspel prebrati njeno avtobiografijo »Spomini«, ki jo je napisala leta 1974. In ne glede na vojno, na stiske in konflikt, ki so ga Rusi povzročili v Ukrajini, je prav, da na kratko osvetlimo njeno življenje. Dosežki znanstvenice so vedno rezultat njenega lastnega talenta in trdega dela. Pelagejin curiculum vitae odraža prav to, zaradi česar je prispevek žensk v znanosti tako pomemben: vztrajnost in sistematičnost, ki sta združeni z idejami in vizijo.

Slika 2: Pelageja Jakovljevna Polubarinova Kočina (1899-1999) – vir: Wikipedia

Pelageja Jakovljevna Polubarinova Kočina se je rodila leta 1899 v Astrahanu ob Volgi, blizu izliva reke v Kaspijsko jezero, v družini računovodje s štirimi otroki. V letu 1911 se je družina preselila v Sankt Peterburg z namenom, da bi otroci dobili ustrezno izobrazbo. Pelageja je v mestu pričela obiskovati ženske izobraževalne zavode ter nato univerzo, ki je po revoluciji leta 1917 postala del Peterburške univerze. Formalna porevolucijska enakopravnost žensk ji je omogočila, da je leta 1921 dokončala študij čiste matematike. Na univerzi je spoznala moža, s katerim sta imela dve hčeri. Nikolaj Kočin (1901 – 1944), ki je bil prav tako matematik, se je zelo uspešno ukvarjal s problemi dinamike plinov, stisljivih tekočin in meteorologije. To je v dinamiko tekočin pripeljalo tudi Pelagejo. Zakonca sta do leta 1935 delovala v akademskih inštitucijah v Sankt Peterburgu, tedaj že Leningradu, od tega leta dalje pa v Moskvi, kamor se je na Stalinov ukaz preselila Akademija znanosti skupaj s svojimi inštituti.

V tridesetih letih 20. stoletja so v Sovjetski zvezi pričeli izvajati velike hidrotehnične projekte. To je obdobje, ko je pod Stalinovo diktaturo nastalo veliko prekopov, namakalnih sistemov, jezov in hidroelektrarn. Na teh objektih so večinoma delali interniranci in zaporniki, med katerimi jih je veliko tudi umrlo za posledicami izčrpanosti in nemogočih delovnih pogojev. Zaradi velike hitrosti gradnje in težkih hidro in geotehničnih pogojev je prihajalo do velikih težav, ki jih je bilo treba rešiti relativno hitro; od ocen vodne bilance do problema puščanja in tesnenja jezov. Vse to je privedlo do velikega napredka na področju hidrologije in poznavanju dinamike tekočin. Ne zavedamo se več, da v tem obdobju intenzivnega razvoja sovjetske hidrologije korenini sistemski pristop pri obravnavi vodnega kroga, ki je še danes osnova za upravljanje in vladovanje[ii] z vodami.

Slika 3: Portretna fotografija Pelageje in njenega moža Nikolaja Kočina kmalu po poroki (vir: Polubarinova Kočina: Spomini, 1974)

Zaradi moževega dela na področju dinamike tekočin se je Pelageja po letu 1933 pričela intenzivno ukvarjati s problemi toka podzemne vode. V prihodnjih letih je rešila številne probleme, za katere analitične rešitve pred tem niso bile znane. Pri svojem delu je uporabila metode kompleksne analize ter prosto gibajočega se robnega pogoja[iii]. Na podlagi teh rešitev in dela drugih sovjetskih hidrodinamikov je leta 1952 napisala temeljno delo »Teorija toka podzemne vode«, kar jo še danes, kot edino žensko, uvršča med tvorce moderne kvantitativno podprte hidrogeološke znanosti.

Leta 1946 je bila šele kot tretja ženska v več kot dvestoletni zgodovini izvoljena za dopisno članico Akademije znanosti, kar je bilo izjemno priznanje. Poleg tega je bila deležna še mnogih drugih akademskih in državljanskih časti. Bila je tudi med soustanovitelji Sibirske veje akademije znanosti.

Celotno kariero je intenzivno potovala po prostranstvih Sovjetske zveze in tudi drugod po svetu. Poleg svojega fundamentalnega dela, ki je izšlo v več izdajah, je napisala še vrsto drugih del s področja dinamike podzemne vode. V kasnejšem obdobju življenja se je pričela intenzivno ukvarjati z zgodovino razvoja matematike. Napisala je monografijo o matematičarki Sofiji Kovaljevski in še nekaj drugih monografij o drugih pomembnih matematikih. Svoj zadnji znanstveni članek je objavila v letu 1999, ko je imela že častitljivh 100 let.

Njena ustvarjalnost, številna dela ter tudi izredno dolgo in ustvarjalno življenje, v katerem je preživela celotno burno 20. stoletje, priča o njeni izjemnosti. Poleg znanosti je bila aktivna v družbenem življenju, pogosto tako, da je pri tem ščitila zlasti družbeno deprivilegirane kolege. Kar pa v današnjem času ni tako nepomembno, v obdobju hladne vojne je bila aktivna tudi v mednarodnem mirovnem gibanju.

Slika 4: Prikaz tokovnic na vplivnem območju vodnjaka – povzeto po knjigi »Teorija toka podzemne vode« avtorice Pelageje Polubarinove Kočine iz leta 1952

V širši mednarodni znanstveni skupnosti je njeno delo premalo znano. Navedbe njenega dela zasledimo predvsem v hidrogeološki literaturi in literaturi o zgodovini razvoja matematike. Zavedajmo se, da so v znanosti in umetnosti pomembni dosežki, ne glede na to, od kod prihaja ustvarjalec.

prof. dr. Mihael Brenčič

Viri za življenjepis:

Polubarinova Kočina, P.J., 1974: Vospominjanja. Nauka, Moskva.

Zlotnik, V.A. & Emikh, V.N., 2007: Pelageya Yakovlevna Polubarinova-Kochina (1899–1999): A Soviet Era Mathematician. Groundwater 45/3, 383–387.

[i] Priimek pišem v slovenski transliteraciji, razen v primeru, ko navajam angleško literaturo.

[ii] Prevod angleške besede ‘governance’.

[iii] Free moving boundary.