Tradicionalno znanje o podzemni vodi
Na vseh mednarodnih dogodkih v letu 2022, ki je bilo posvečeno podzemni vodi, so razpravljalci poudarjali, da znanje o njej ne dosega obsega znanja o površinski vodi, s katerim človeštvo razpolaga, in da imamo pri tem opraviti z velikim primanjkljajem v znanju (ang. knowledge gap). Kakšen je ta primanjkljaj? Znanosti je treba pri raziskavah pustiti prosto pot, zato je s tega vidika zelo težko govoriti o tem, kakšni so primanjkljaji na znanstveno teoretični ravni, saj je skoraj nemogoče napovedati, v katero smer se bo znanost razvijala v prihodnje. Natančno pa je mogoče opredeliti primanjkljaj na področju poznavanja pojavnosti podzemne vode in fizikalno kemijskih lastnosti vodonosnikov. Ti podatki so nujni za gospodarjenje, upravljanje in vladovanje s podzemno vodo in vodonosniki. V svetovnem merilu imamo še vedno opraviti z velikimi območji, kjer ni na voljo nobenih hidrogeoloških podatkov, drugod pa so podatki zelo pomanjkljivi. Tudi v Sloveniji, kjer so na nekaterih območjih še vedno prisotne velike bele lise.
Če izhajamo iz širše opredelitve značilnosti znanja o podzemni vodi, ki se ne naslanja zgolj na sodobna naravoslovna in tehnična izhodišča, in izhajamo iz vsakdanjih življenskih izkušenj, lahko tudi slednje uvrstimo med znanje, ne glede na to, ali so te podprte s šolskim in akademskim znanjem. Pustimo razpravo o strukturi in naravi znanja filozofom in sociologom znanosti in se dotaknimo znanja, ki izhaja iz neposrednega stika ljudi z naravo in z okoljem, v katerem so ti živeli pred začetkom razvoja tehnologije in tehnike v Novem veku. V tem okviru lahko razmišljamo o védenju, ki ga je človek razvil o živalih, rastlinah, pokrajini, vodi, vremenu in še bi lahko naštevali. S tega vidika govorimo o prvotnem znanju. V ta okvir bi lahko uvrstili tudi prvotno znanje o podzemni vodi.
Bolj ali manj po naključju je avtorju tega zapisa na svetovnem vrhu o podzemni vodi v Parizu (povezava) v roke prišla »Deklaracija o podzemni vodi in prvotnih ljudstvih« (ang. Indigenous Groundwater Declaration), ki jo je 22. novembra 2022, torej v letu podzemne vode, sprejel nacionalni odbor Mednarodnega združenja hidrogeologov – IAH Avstralije na Avstralski konferenci o podzemni vodi (povezava). Po besedah avstralskih hidrogeologov naj bi bila to v svetovnem merilu prva deklaracija, ki obravnava in priznava hidrogeološko znanje prvotnih ljudstev. V kratki deklaraciji, ki vsebuje preambulo in 7 členov, so se avtorji naslonili na »Deklaracijo Organizacije združenih narodov o pravicah prvotnih ljudstev«[1] (ang. United Nations Declaration on the Rights of Indigenous Peoples) iz leta 2007 (povezava). Deklaracijo o podzemni vodi in prvotnih ljudstvih so podpisali predstavniki avstralskega nacionalnega združenja IAH, sekcija IAH za Oceanijo in Bradley Moggridge, ki je podpisan kot avstralski staroselski hidrogeolog (ang. Australian Indigenous Hydrogeologist) in hkrati tudi kot zastopnik avstralskih staroselcev.
Slika: Poti do vode – tradicionalni vzorec, ki ilustrira avstralsko »Deklaracijo o podzemni vodi in prvotnih ljudstvih« (povezava).
Deklaracija avstralskega IAH ugotavlja, da ima vsaka nacija svojo duhovno in kulturno identiteto; pesmi, plese, in zgodbe, ki odražajo njeno povezanost z okoljem in vodami ter živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki so odvisne od njih. Prvotna ljudstva imajo pravico zadržati svoje posebne odnose z območji, ki so tradicionalno v njihovi lasti, kakor tudi z okoljem, ki je bilo nekoč njihovo ter nato okupirano; z vodami, z obalnimi morji in drugimi viri, ki jim omogočajo vzpostavljanje odgovornosti do prihodnjih generacij. Deklaracija prepoznava pravico prvotnih ljudstev da vzdržujejo, kontrolirajo, ščitijo in razvijajo svojo kulturno dediščino, tradicionalna znanja, tradicionalno kulturno izražanje, kakor tudi lastno znanost. Prvotnim ljudstvom Avstralije priznavajo globoko starodavno kulturno in duhovno povezanost z okoljem in vodami. Pri slednjih to vključuje tudi podzemno vodo, ki prihaja na plano iz tal na območjih kulturnega pomena, in kjer je ta pomen povezan s procesi v podzemni vodi. Podzemna voda ostaja pomembna komponenta življenja prvotnih ljudstev, njihovega zavedanja in bivanja. Globoka kulturna in duhovna povezanost s podzemno vodo se vzpostavlja skozi izročilo, jezik, pripovedi, pesmi in plese. Prvotna ljudstva Avstralije so nosilci znanja in varuhi podzemnih vodnih virov. Skozi tisočletja so vzpostavili in razvili prvi zakon in običajno pravo, ki so jima zaupali in sledili.
Deklaracija prepoznava vrednost raziskav podzemne vode in poučevanja, ki vključuje znanja prvotnih ljudstev ter osvetljuje vlogo podzemne vode v različnih skupnostih. Avstralski hidrogeologi podpirajo vključevanje glasov pripadnikov prvotnih ljudstev pri sprejemanju odločitev, ki se nanašajo na podzemno vodo na način, da so vrednote in raba podzemne vode zaščitene. Podpirajo pomen učinkovitega in spoštljivega sodelovanja hidrogeologov ter drugih znanstvenikov s področja voda s prvotnimi ljudstvi pri vzpostavljanju in deljenju znanja o podzemni vodi ter pri razvoju rešitev problemov, povezanih s podzemno vodo, ki vplivajo na njihov prostor, zemljišča in vode. Izražajo naravnanost, da bodo staroselski in zahodnjaški znanstveniki ubrali skupno pot ter s tem omogočili izobraževanje in pridobivanje novih informacij. S takšnim pristopom k hidrogeologiji in k znanosti na sploh bodo dosegali skupne cilje pri zaščiti in varovanju podzemne vode za prihodnost.
Na prvi pogled lahko avstralsko »Deklaracijo o podzemni vodi in prvotnih ljudstvih« iz slovenske in evropske perspektive obravnavamo kot zanimivost, kot nekaj, kar se nas neposredno ne tiče, vsaj na naših lastnih tleh ne, saj pri nas že dolgo ni več nobenega priznanega staroselskega ljudstva, pa čeprav je bilo območje Evrope neprestano podvrženo različnim selitvam in z njimi povezanimi bolj ali manj nasilnimi konflikti. Vsekakor pa tisti med nami, ki delujejo izven evropskih okvirjev, teh vidikov podzemne vode ne smejo spregledati. Da pri tem ne gre le za probleme in odnose, ki so značilni za Avstralijo, nam pričajo tudi nekatere novejše objave v znanstveni in strokovni literaturi. Tako je že leta 2018 v reviji Science (povezava) izšel članek, ki je obravnaval odnos do podzemne vode pri prvotnih ljudstvih na območju ZDA in njihove vodne pravice do podzemne vode. V bolj specializirani literaturi bomo naleteli še na druge obravnave staroselske hidrogeologije.
V povezavi s staroselsko hidrogeologijo se odpira cela vrsta vprašanj. Najprej so to vprašanja (univerzalnega) prava voda. Nadalje je pomemben tudi vidik razumevanja univerzalne znanosti; ali lahko o znanosti govorimo le takrat, ko gre za zahodno znanost, in ali je ta res univerzalna, vsem enako razumljiva? Odpirajo se tudi vprašanja, ki so povezana z zgodovino, antropologijo, etnologijo in drugimi humanistično družboslovnimi vedami. Kako je bila razumljena voda in kako je bila razumljena podzemna voda v času in pogojih, ko znanje sodobne znanosti še ni bilo na voljo?
To pa so tudi vprašanja, ki so zanimiva za nas na območju Slovenije. Ali vemo, kako so naši predniki iskali pitno vodo? Na podlagi česa so se odločali, da so na nekem mestu pričeli kopati vodnjak? Verjeli ali ne, še pred drugo svetovno vojno so na območju današnje Slovenije delovali vodnjaški ali vodnjakarski mojstri, ki so vodo iskali po naročilu ter načrtno kopali vodnjake. Za to so imeli opravljene čisto prave mojstrske izpite in pridobljene ustrezne mojstrske diplome, tako kot mojstri drugih, danes že izumrlih obrti. Ohranjena so pričevanja, da so imeli vodnjaški mojstri veliko znanja o podzemni vodi in vodonosnikih, razpolagali pa so tudi s pravimi hidrogeološkimi arhivi. Tam pa, kjer vodnjakarskih mojstrov, zlasti na podeželju, ni bilo, so bili med domačini ljudje, ki so se teh spretnosti naučili sami, ali pa so jih podedovali od prednikov. Tako kot spretnost izdelave vodnjakov in drugih enostavnih zajetij za pitno vodo, so bili v zvezi z rabo in pravico do pitne vode razviti številni stari pravni običaji. Da je temu res bilo tako, lahko sklepamo iz nekaterih drobcev v starejših ohranjenih dokumentih in iz pregovorov o vodi.
Vse to, kar nam je bilo našteto pred tem, nam je danes bolj ali manj neznano. Vemo, da so takšna znanja obstajala, podrobnosti pa ne poznamo več. Morda bi se veljalo temu posvetiti podrobneje, tudi z vidika zagotavljanja trajnostnega razvoja in vzdržnega izkoriščanja naravnih vodnih virov. Tam, kjer so se v svetu že začeli podrobneje ukvarjati s staroselsko hidrogeologijo, so se že zavedli, da lahko nekatere od teh praks pripomorejo k boljši in učinkovitejši zaščiti vodnih virov ter njihovi trajnostni rabi.
prof. dr. Mihael Brenčič
[1] Uradni slovenski prevod angleškega naslova deklaracije OZN se glasi: Deklaracija o pravicah domorodnih ljudstev, ker pa sta izraza domoroden in iz njega izhajajoč izraz domorodec negativno zaznamovana, se je uveljavil izraz prvotna ljudstva, včasih tudi prva ljudstva. Ker pa izraza za pripadnika prvotnega ljudstva, ki bi bil izveden iz te besedne zveze, v slovenščini ne poznamo, za ta namen uporabljamo izraz staroselec. Prav tako neposreden prevod angleške besedne zveze »Indigenous Groundwater« glede na značilnosti slovenščine ni mogoč, zato uporabljamo daljši, opisni izraz.