Slovenska organizacija za podzemne vode
Društvo slovenski komite mednarodnega združenja hidrogeologov - IAH

Karamelna reka

11/01/2023,

Kdo ne pozna Cukrarne? Ogromne stavbe na desnem bregu reke Ljubljanice, ki je odigrala pomembno vlogo v preteklosti Ljubljane in Slovenije. V začetku 19. stoletja je bil tukaj eden najpomembnejših industrijskih obratov na območju današnje Slovenije, nato se je vanjo naselila vojašnica, v kateri so se zbirali meksikajnarji, vojaki, ki so odhajali s podcesarjem Maksimiljanom v Mehiko (Slika 1). Konec stoletja je že postala zatočišče revnih prebivalcev Ljubljane in študentov. Takrat so se v njej zbirali in živeli člani literarnega gibanja, ki je bilo kasneje poimenovano Moderna, in v njej sta umrla pesnika Dragotin Kette ter Josip Murn Aleksandrov. Čeprav so v ogromni stavbi v 20. stoletju še delovali nekateri proizvodni obrati in so bila v njej skladišča surovin in proizvodov, pa je vse bolj postajala zatočišče za ljudi s socialnega obrobja. Leta 1995 je stavbo v celoti odkupila Mestna občina Ljubljana in jo izpraznila z namenom, da bi v njej uredila razstavni prostor in kulturno prizorišče. Vendar se je kljub temu agonija stavbe vlekla še vrsto let, dokler ni bila povsem prenovljena in je septembra leta 2021 odprla vrata kot novo kulturno prizorišče mesta Ljubljane. V njej se danes odvijajo likovne razstave, gledališke predstave, prireditve in različni sprejemi.

Slika 1: Cukrarna kot meksikajnarska vojašnica (avtor J. Shulze po V. Weiszu – sredina šestdesetih let 19. stoletja; tisk J. Blasnik in Laibach)

Cukrarna pa je povezana tudi z eno prvih velikih industrijskih nesreč in s tem z enim prvih velikih onesnaženj reke in vodnega okolja na območju današnje Slovenije, ki je vsaj do neke mere dokumentirano in opisano.

Cukrarna je pričela delovati leta 1828 in kmalu po tem se je v njej vzpostavila zelo intenzivna proizvodnja sladkorja. Tega so rafinirali s pomočjo treh velikih parnih strojev, v stavbi pa je bilo tudi veliko skladišče sladkorne moke in predelanega sladkorja. Leta 1855 je obrat proizvedel 6.500 ton sladkorja, kar je predstavljalo kar 1/6 vsega, v avstrijski monarhiji predelanega sladkorja. Proizvodnja je bila zelo intenzivna in je prinašala velike dobičke. Donosi na njene delnice so bili zelo visoki, vse dotlej, dokler se ni zgodila katastrofa. Zaradi nepazljivosti enega od delavcev je ponoči 25. avgusta 1858 prišlo do hudega požara, ki je trajal nekaj dni, po ustnem izročilu ljubljanskih gasilcev pa kar cel teden. Pogorela je celotna proizvodnja in skladišča, delavcem in gasilcem je uspelo rešiti le stanovanjski del stavbe. Ta požar naj bi mestne očete tudi spodbudil, da so kasneje bolje organizirali gasilsko službo v Ljubljani. Navkljub temu, da je bila proizvodnja sladkorja zelo dobičkonosna in da je bila stavba zavarovana za visoko vsoto, si obrat ni nikoli več opomogel in proizvodnja sladkorja je kmalu v celoti prenehala.

 

Slika 2: Cukrarna gori, iz upodobitve je razvidno, kako iz drugega nadstropja teče raztaljen sladkor v reko (avtor Franz Seraph pl. Kurz zum Thurn und Goldstein, risbo hrani Narodni muzej Slovenije)

Zgodovina Cukrarne in njen pomen sta temeljito opisana v številnih člankih in samostojnih publikacijah. Na tem mestu se dotaknimo le požara in njegovih posledic za reko Ljubljanico. O požaru so natančno poročale Bleiweisove Novice, gospodarske, obertniške in narodne v sredo, 1. septembra 1858 (št. 35, str. 279-280). Poročevalec je o požaru med drugim zapisal: »Celo noč, pa še drugi dan je tekla Ljubljanica od tod vsa črna in sladka od sirupa, ki je tekel v vodo, čeravno so ga otroci in babe lovili v lonce in ga je nalovila nekatera babura na cente.« Iztok raztaljenega sladkorja iz drugega nadstropja goreče stavbe se vidi tudi na risbi slikarja Thurn und Goldsteina (Slika 2), ki prikazuje požar.

Iz poročila v časniku izhaja, da je pod obratom prišlo do velikega onesnaženja Ljubljanice. Iz poškodovanega objekta je najmanj dva dni iztekal raztaljen sladkor. Domnevamo lahko, da je šlo za mešanico melase in karmeliziranega sladkorja, ki se je stalil zaradi visoke temperature požara. Poleg tega so verjetno v reko iztekale še požarne vode, ki so bile posledica gašenja in so bile prav tako onesnažene. O tem, kakšne so bile posledice tega iztekanja za reko in življenje v njej, ne poznamo arhivskih poročil. Morda nam ohranjeni arhivi skrivajo še kakšne podatke, ki jih moramo šele odkriti, do takrat pa lahko o posledicah le ugibamo. Sklepamo lahko, da se je reka onesnažila z organsko snovjo in da je vsaj v zgornjem delu onesnaženja, nekaj sto metrov pod požariščem, prišlo do popolne anoksije (pomanjkanja kisika) in s tem do pomora rib in drugih v vodi živečih organizmov. Živali so verjetno čutile posledice onesnaženja tudi dlje v nizvodni smeri po reki, raztopljen sladkor se je lepil na škrge rib. Zaradi lepljive narave melase je prišlo tudi do velikega onesnaženja obrežnega rastlinstva, kar pa je nato prav tako vplivalo na živali, živeče na bregovih reke in na ptice, ki se prehranjujejo z ribami in drugimi rečnimi organizmi. Vsaj na začetku je iztekajoča melasa vplivala tudi na delovanje nekaterih hidrotehničnih naprav v nizvodni smeri (npr. na mline in žage v Fužinah in Vevčah).

Čeprav je bila v letih po tej nesreči Ljubljanica temeljito regulirana, struga pa je bila v veliki meri preoblikovana in izravnana, bi bilo zanimivo, če bi lahko s pomočjo danes razpoložljivih podatkov o rečnem režimu in geometriji Ljubljanice simulirali širjenje tedanjega onesnaženja vzdolž toka reke, do katerega je prišlo med požarom v Cukrarni. Prav tako bi lahko simulirali kemijsko stanje rečne vode, ki je v zelo kratkem času sprejela veliko količino organskega ogljika. Zaradi relativno visokih pretokov reke se je to onesnaženje hitro spralo. Ker sladkor predstavlja tudi hranilo, za ekosistem Ljubljanice pod Cukrarno tudi ni bilo večjih in dolgoročnejših posledic. A kakšne so bile resnične posledice tega onesnaženja, bomo lahko tudi v prihodnje le ugibali.

 

pogled z mostu na reko Ljubljanico in stavbo Cukrarne na desnem breguSlika 3: Današnja podoba obrežja Ljubljanice ob Cukrarni na njenem desnem bregu (foto: Mihael Brenčič)

Ker je prišlo do onesnaženja s sladkorno melaso in raztaljenim sladkorjem, ki sta v vodi dobro topna, v rečnem sedimentu danes ni več sledov te nesreče. Ti se v rečnem sedimentu verjetno niso ohranili, tudi zaradi tega ne, ker je bil sediment z regulacijami, ki so sledile v prihajajočih desetletjih, temeljito premešan ali v celoti odstranjen. Ne glede na to so podatki o takšnih nesrečah in njihove povratne analize zelo pomembni. Pri tem ne gre le za zgodovinsko zanimivost o prvi veliki industrijski nesreči v Sloveniji ter posledično velikem onesnaženju reke Ljubljanice. Takšni podatki nam pomagajo razumeti vrsto različnih vidikov velikih industrijskih nesreč; od tega, kakšni so njihovi mehanizmi, do tega, kakšne so njihove posledice za ljudi in okolje. Podobne industrijske nesreče se na žalost dogajajo še danes.

Ali je bilo to edino veliko onesnaženje Ljubljanice v preteklosti? Zgodovina nam priča o velikem in trajnem fekalnem onesnaženju reke v mestnem predelu, vse dotlej, dokler niso bili izgrajeni prvi kanalizacijski vodi in dokler mestna Ljubljanica v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bila temeljito regulirana. V različnih virih so zabeležene tudi pritožbe meščanov, ki so živeli ob nabrežju reke. Še vse tja do osemdesetih let prejšnjega stoletja so se pritoževali, da nekateri obrati v reko spuščajo neprečiščene in onesnažene odpadne vode.

prof. dr. Mihael Brenčič

Viri: Podrobneje se lahko bralec o zgodovini Cukrarne pouči v knjižici Vesne Krmelj: Cukrarna. Založba ZRC, l. 2010, Ljubljana