Svetovni dan Zemlje 22. april: “Zaščitimo naše vrste”
Letošnji dan Zemlje poteka pod geslom »Zavarujmo naše vrste«. To geslo izhaja iz dejstva, da človek v veliki meri vpliva na življenjski prostor in prehranjevalno verigo številnih živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi človekovega vpliva so že izumrle številne vrste, še več pa jih je zelo ogroženih, in so se zaradi tega znašle na različnih rdečih seznamih. Poleg že znanih vrst so verjetno še toliko bolj ogrožene tiste vrste, ki jih navkljub intenzivnim biološkim raziskavam, še ne poznamo, in bodo izginile že zaradi tega, ker se njihovega obstoja niti ne zavedamo.
Živalski svet, ki ga zelo slabo poznamo, je povezan s podzemno vodo. Šele v zadnjih desetletjih se zavedamo, da tudi pod površjem, ne le v zgornjem horizontu tal, živijo številne živali, od bakterij do višje razvitih organizmov. Te živali so vezane tako na nezasičeno območje tal, kot na zasičeno območje, to je na vodonosnike. Raziskave biologov kažejo, da pod površjem tal živali živijo tako v medzrnskih vodonosnikih (predvsem sedimenti peskov in prodov), kot tudi v razpoklinskih vodonosnikih (dolomitne kamnine) ter kraško razpoklinskih vodonosnikih (zakraseli apnenci in dolomitne kamnine). Nekatere vrste so zelo razširjene, najdemo jih na večjih območjih posameznega tipa vodonosnika, zopet druge vrste pa so razširjene le na ozkem območju in so ozko specializirani endeimiti. Globlje kot gremo v vodonosnike, manjša je njihova biotska raznovrstnost. V globljih predelih vodonosnikov preživijo le posamezne vrste, med tem ko je v nezasičenem območju biotska pestrost relativno visoka.
Najbolj znana žival podzemnih voda je človeška ribica (Proteus anguinus), ki je bila opisana že leta 1768, opisani primerek pa je izhajal iz kraškega izvira v Viru pri Stični. Tako kot na samem začetku v razsvetljenskem 18. stoletju, za človeško ribico še vedno velja veliko znanstveno in laično zanimanje. Sodobne genetske raziskave kažejo, da v Dinarskem krasu živi več vrst in podvrst človeške ribice. Hkrati raziskovalci človeške ribice ugotavljajo, da je ta žival zelo občutljiva na kemijsko stanje podzemne vode. Vedno bolj in bolj prihajajo do sklepa, da je eno od pomembnih meril ustreznosti kemijskega stanja za človeško ribico koncentracija raztopljenega nitrata (NO3–) v vodi in da so koncentracije te kemijske zvrsti, ki so kot dovoljene predpisane z okoljskimi standardi, previsoke. Če želimo ohraniti populacijo človeške ribice, bo vsaj za kraške vodonosnike v prihodnje potrebno te kriterije zaostriti.
Na podlagi Evropske okvirne direktive o vodi smo tudi v Sloveniji osvojili doktrino določanja statusa podzemne vode; govorimo o količinskem in kemijskem statusu podzemne vode. Pri prvem gre za količine in časovno ter prostorsko dinamiko podzemne vode, pri drugem pa za kemizem podzemne vode, ki vključuje tako obravnavo naravnega stanja, kot tudi vplive človeka. Kaj pa ekološko stanje podzemne vode, tako kot poznamo pojem ekološkega stanja površinske vode? Tega pojma zakonodaja o vodah ne pozna, pa čeprav na odsotnost tega vidika podzemnih vod stroka opozarja že vse od sprejema evropske krovne zakonodaje o vodah. Skrajni čas je, da začnemo obravnavati tudi ekološko stanje podzemne vode. Pri tem pa moramo razmišljati širše in ne le s stališča tega, da je to še ena zahteva in presoja v nizu tisočih drugih zahtev zakonodaje in predpisov. Pestrost, biodiverziteta živalstva podzemne vode na nekem območju, je lahko kazalec stanja kakovosti podzemne vode; njene odličnosti. Visoka biodiverziteta in vrstna sestava bi lahko kazali na to, da imamo opraviti z visoko kvalitetnim vodnim virom, odsotnost živali v podzemni vodi pa bi lahko bila kazalec slabega stanja podzemne vode.
Biologija podzemnih vod je področje, ki ga bomo morali v prihodnje hidrogeologi vedno bolj in bolj upoštevati. Če je še ne dolgo tega veljalo, da v prodnih in razpoklinskih vodonosnikih življenja ni, da v podzemni vodi tudi bakterije ne preživijo dolgo, bomo sedaj ta pogled morali spremeniti. V sedanji doktrini zaščite vodnih virov, ki v Sloveniji temelji na Evropski okvirni direktivi o vodi izhaja, da moramo pomembno pozornost posvetiti zaščiti eksosistemov, ki so odvisni od podzemne vode. Toda pri tem gre predvsem za rastlinski in živalski svet mokrišč, ki nam je dokaj dobro razumljiv, ker se nahaja na površini in v površinskih vodah in ga lahko bolj ali manj neposredno opazujemo. Območje pod površjem, še zlasti v večjih globinah, pa nam izkustveno ni neposredno dosegljivo in ga zaradi tega ne obravnavamo. Sedaj, ko smo spoznali, da je življenje prisotno še v teh globokih, nam nevidnih predelih, moramo biti še toliko bolj previdni in tej problematiki posvetiti več pozornosti.
dr. Mihael Brenčič, predsednik društva SKIAH