Slovenska organizacija za podzemne vode
Društvo slovenski komite mednarodnega združenja hidrogeologov - IAH

SKIAH domači dogodki

,

Svetovni dan Zemlje 22. april: “Zaščitimo naše vrste”

Letošnji dan Zemlje poteka pod geslom »Zavarujmo naše vrste«. To geslo izhaja iz dejstva, da človek v veliki meri vpliva na življenjski prostor in prehranjevalno verigo številnih živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi človekovega vpliva so že izumrle številne vrste, še več pa jih je zelo ogroženih, in so se zaradi tega znašle na različnih rdečih seznamih. Poleg že znanih vrst so verjetno še toliko bolj ogrožene tiste vrste, ki jih navkljub intenzivnim biološkim raziskavam, še ne poznamo, in bodo izginile že zaradi tega, ker se njihovega obstoja niti ne zavedamo.

Živalski svet, ki ga zelo slabo poznamo, je povezan s podzemno vodo. Šele v zadnjih desetletjih se zavedamo, da tudi pod površjem, ne le v zgornjem horizontu tal, živijo številne živali, od bakterij do višje razvitih organizmov. Te živali so vezane tako na nezasičeno območje tal, kot na zasičeno območje, to je na vodonosnike. Raziskave biologov kažejo, da pod površjem tal živali živijo tako v medzrnskih vodonosnikih (predvsem sedimenti peskov in prodov), kot tudi v razpoklinskih vodonosnikih (dolomitne kamnine) ter kraško razpoklinskih vodonosnikih (zakraseli apnenci in dolomitne kamnine). Nekatere vrste so zelo razširjene, najdemo jih na večjih območjih posameznega tipa vodonosnika, zopet druge vrste pa so razširjene le na ozkem območju in so ozko specializirani endeimiti. Globlje kot gremo v vodonosnike, manjša je njihova biotska raznovrstnost. V globljih predelih vodonosnikov preživijo le posamezne vrste, med tem ko je v nezasičenem območju biotska pestrost relativno visoka.

Najbolj znana žival podzemnih voda je človeška ribica (Proteus anguinus), ki je bila opisana že leta 1768, opisani primerek pa je izhajal iz kraškega izvira v Viru pri Stični. Tako kot na samem začetku v razsvetljenskem 18. stoletju, za človeško ribico še vedno velja veliko znanstveno in laično zanimanje. Sodobne genetske raziskave kažejo, da v Dinarskem krasu živi več vrst in podvrst človeške ribice. Hkrati raziskovalci človeške ribice ugotavljajo, da je ta žival zelo občutljiva na kemijsko stanje podzemne vode. Vedno bolj in bolj prihajajo do sklepa, da je eno od pomembnih meril ustreznosti kemijskega stanja za človeško ribico koncentracija raztopljenega nitrata (NO3) v vodi in da so koncentracije te kemijske zvrsti, ki so kot dovoljene predpisane z okoljskimi standardi, previsoke. Če želimo ohraniti populacijo človeške ribice, bo vsaj za kraške vodonosnike v prihodnje potrebno te kriterije zaostriti.

 

Na podlagi Evropske okvirne direktive o vodi smo tudi v Sloveniji osvojili doktrino določanja statusa podzemne vode; govorimo o količinskem in kemijskem statusu podzemne vode. Pri prvem gre za količine in časovno ter prostorsko dinamiko podzemne vode, pri drugem pa za kemizem podzemne vode, ki vključuje tako obravnavo naravnega stanja, kot tudi vplive človeka. Kaj pa ekološko stanje podzemne vode, tako kot poznamo pojem ekološkega stanja površinske vode? Tega pojma zakonodaja o vodah ne pozna, pa čeprav na odsotnost tega vidika podzemnih vod stroka opozarja že vse od sprejema evropske krovne zakonodaje o vodah. Skrajni čas je, da začnemo obravnavati tudi ekološko stanje podzemne vode. Pri tem pa moramo razmišljati širše in ne le s stališča tega, da je to še ena zahteva in presoja v nizu tisočih drugih zahtev zakonodaje in predpisov. Pestrost, biodiverziteta živalstva podzemne vode na nekem območju, je lahko kazalec stanja kakovosti podzemne vode; njene odličnosti. Visoka biodiverziteta in vrstna sestava bi lahko kazali na to, da imamo opraviti z visoko kvalitetnim vodnim virom, odsotnost živali v podzemni vodi pa bi lahko bila kazalec slabega stanja podzemne vode.

Biologija podzemnih vod je področje, ki ga bomo morali v prihodnje hidrogeologi vedno bolj in bolj upoštevati. Če je še ne dolgo tega veljalo, da v prodnih in razpoklinskih vodonosnikih življenja ni, da v podzemni vodi tudi bakterije ne preživijo dolgo, bomo sedaj ta pogled morali spremeniti. V sedanji doktrini zaščite vodnih virov, ki v Sloveniji temelji na Evropski okvirni direktivi o vodi izhaja, da moramo pomembno pozornost posvetiti zaščiti eksosistemov, ki so odvisni od podzemne vode. Toda pri tem gre predvsem za rastlinski in živalski svet mokrišč, ki nam je dokaj dobro razumljiv, ker se nahaja na površini in v površinskih vodah in ga lahko bolj ali manj neposredno opazujemo. Območje pod površjem, še zlasti v večjih globinah, pa nam izkustveno ni neposredno dosegljivo in ga zaradi tega ne obravnavamo. Sedaj, ko smo spoznali, da je življenje prisotno še v teh globokih, nam nevidnih predelih, moramo biti še toliko bolj previdni in tej problematiki posvetiti več pozornosti.

dr. Mihael Brenčič, predsednik društva SKIAH

05/04/2019,

Intervju predsednika društva SKIAH, dr. Mihaela Brenčiča, o vplivu kmetijske dejavnosti na kakovost podzemne vode, glavnega vira pitne vode v Sloveniji

V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto. Celoten intervju je dostopen na povezavi.

21/03/2019, Ljubljana

Svetovni dan voda 22. marec 2019: “Voda za vse – ne prezrimo nikogar!”

Letošnji svetovni dan voda poteka pod geslom »Voda za vsakogar«. Geslo nas napeljuje na dejstvo, da je več kot miljarda ljudi še vedno brez dostopa do zdrave in čiste pitne vode, in da več kot tri miljarde ljudi še vedno živi v nevzdržnih higienskih razmerah, kar je prav tako povezano z ustreznim dostopom do vode.

Zaradi velike stiske z vodo, so Združeni narodi v okviru ciljev trajnostnega razvoja, sprožili aktivnosti, s katerimi želijo poiskati alternativne vire pitne vode. Med te alternativne vire, so tam, kjer je ne izkoriščajo dovolj, ali pa je njeno pojavljanje slabo raziskano, uvrstili tudi podzemno vodo. V primerjavi s takšnim stanjem je v Sloveniji poznavanje podzemne vode dobro, toda pri tem je še vedno veliko prostora za izboljšave in napredek, ki je povezan tako z njenim izkoriščanjem, kot z učinkovitejšim upravljanjem z zalogami podzemne vode. Slednje so v naši državi še vedno glavni in najpomembnejši vir pitne vode.

Čeprav je Slovenija bogata z vodo in se kot takšna po svojih naravnih danostih uvršča na vrh lestvic, ki države rangirajo na podlagi različnih kazalcev povezanimi z vodo, je tudi v naši državi tako, da nimajo vsi prebivalci enakega dostopa do te naravne in esencialne dobrine. Nekatere od manjšin, se še vedno borijo za to pravico, in kar je morda še bolj paradoksalno; tudi na nekaterih večjih območjih, kot je slovenska Obala, ti problemi še vedno niso v celoti rešeni. Navkljub temu, da je Rižanski vodovod, ki s pitno vodo oskrbuje obalne občine  eden najboljših in tehnološko najnaprednejših vodovodnih sistemov v državi, v poletnih mesecih nima na razpolago dovolj velike količine vode, da bi z njo oskrbel domačine in številne turiste, ki pridejo tja preživljati dopust. Navkljub temu, da je v zaledju, ne daleč stran, na razpolago zelo veliko vode. Nesposobnost države in njenih struktur, da bi zagotovili ustrezne podlage za rešitev tega problema, in nesposobnost stroke, da bi našla ustrezne rešitve ter dosegla medsebojno soglasje, navkljub velikim sredstvom, ki so bila porabljena v ta namen, so nas pripeljali do absurne rešitve, da bomo v državi, ki je bogata z vodo razsoljevali morsko vodo; tako kot puščavske države, kjer včasih po več kot leto dni ne pade niti kaplja dežja. Dolga desetletja iskanja različnih rešitev in neštetih soglasij, so prisilila Obalo, da uporabila tisti  vodni vir, katerega ima v izobilju, morje. Ali je maksima »Voda za vse« takšna, da je res primerna samo za tiste dežele, kjer število prebivalstva nezadržno raste?

Maksima »Voda za vse« pa ima lahko tudi drugačen pomen. Razumemo jo lahko napačno. Vodo damo za to, da bomo imeli vse. V zadnjih nekaj letih smo bili v Sloveniji priče projektom, ki so pod izgovorom ekonomskega razvoja, nedopustno posegli na prispevna območja velikih virov pitne vode in s tem trajno ogrozili dolgoročno varnost oskrbe s pitno vodo. Morda je pri tem najbolj razvpit projekt povezovalnega kanalizacijskega kanala C0 preko neposrednega napajalnega zaledja vodnjakov vodarne Kleče, ki je najpomembnejši vir pitne vode za Ljubljano in okolico, za vir, ki napaja preko 300.000 prebivalcev. Projekt, ki ga vodi in financira Mestna občina Ljubljana s pomočjo sredstev iz evropskih skladov, ima tako svoje zagovornike, kot nasprotnike. Oboji tehtajo različne argumente za in proti projektu. Toda ne glede na to, bo preko neposrednega napajalnega zaledja vodnjakov tekel kanalizacijski vod v katerem bo lahko teklo skoraj 1m3/s odpadne vode. Navkljub visoko napredni tehnologiji, človek še ni iznašel cevi, ki s časom ne bi popustile do te mere, da iz njih ne bi pronicala kanalizacijska voda.

Pritiski strokovne in laične javnosti so dosegli, da je investitor vendarle ponovno preveril nekatere zasnove in da bo spremenil izvedbo kanala v tistem delu, ki je najbolj problematičen in predstavlja največje tveganje za vodni vir. Toda tudi tokrat vse te aktivnosti potekajo tako, da s postopki in predvidenimi rešitvami javnost ni seznanjena.

dr. Mihael Brenčič, predsednik društva SKIAH